Starejše generacije učiteljev se jih spomnijo kot Žagarjeve nagrade, poimenovane po učitelju, komunistu in narodnem heroju. Podeljevali so jih od leta 1966 do 1990. Z osamosvojitvijo je bilo poimenovanje ukinjeno, saj je za »naše« preveč dišalo po »vaših«, kar koli že to pomeni. Vse do danes novo poimenovanje ni bilo določeno, saj bi prineslo bitko o »naših« in »vaših«, tako da še naprej ostaja po starem. In brez imena. Zanimivo je, da je Zavod RS za šolstvo priznanja za odlično partnerstvo pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah brez velikih pretresov poimenoval po razsvetljencu in šolniku Blažu Kumerdeju.
Le malokdo ve, zakaj je 5. oktober dan učiteljev. Na ta dan je bila leta 1993 na Mednarodni konferenci o izobraževanju v Ženevi sprejeta odločitev o tem dnevu zato, ker je bil na ta dan leta 1966 na medvladni konferenci v organizaciji Unesca in Mednarodne organizacije dela (ILO) sprejet dokument Priporočila o položaju učiteljev, ki je veljaven še danes. Priporočila jasno določajo pravice in dolžnosti vzgojiteljev in učiteljev ter govorijo o položaju, ki bi ga ti glede na zahtevnost dela morali imeti v družbi. Določa tudi odgovornost vlad, ki naj učiteljem in njihovim organizacijam omogočijo sodelovanje pri odločanju o zanje pomembnih vprašanjih. Priporočila se zavzemajo za večje spoštovanje učiteljevega dela, njegovo boljše nagrajevanje ter ustvarjanje boljših učnih pogojev tako za učitelje kot učence. Dokument govori tudi o večji strokovnosti učiteljev, njihovem prepričljivejšem nastopanju in sprejemanju družbene odgovornosti, ki jo prinaša njihov poklic, ter poslanstvu.
Čeprav so bila priporočila sprejeta pred oseminpetdesetimi leti, so tudi danes še kako aktualna za slovensko šolstvo, ki se je znašlo na razpotju, tako vsebinskem in kadrovskem. Zadnja temeljita in celovita prenova šolstva je bila sprejeta leta 1996 in od takrat ni bila deležna resne evalvacije in sprememb. Vsi popravki so bili narejeni bolj »za sproti« in so reševali akutne probleme. Ne spomnimo se, kdaj sta vlada in parlament resno razpravljala o celoviti prenovi šolstva. Ne obstaja državna strategija, kam s šolstvom v prihodnosti, čeprav se zunaj šole dogajajo bliskovite spremembe. Teh sprememb ne more rešiti denimo sporno uvajanje razširjenega programa v osnovne šole ali uvajanje učenja prvega tujega jezika od prvega razreda osnovne šole dalje.
Prav tako ne morejo strategije določiti le šolniki sami, saj je vpliv šolstva na razvoj države in njenih podsistemov izjemen. Tega se najbolj zavedajo male države, ki tudi po zaslugi šolstva doživljajo preboje. Takšen primer je bila Finska, ki je v času velike gospodarske krize v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja temeljito spremenila šolstvo in pozneje doživela gospodarski vzpon. Zadnji odličen primer je Estonija, ki na vseh svetovnih merjenjih znanja s področja šolstva dosega vrhunske rezultate, da o digitalizaciji države niti ne govorimo.
Unescov dokument izpostavlja tudi spoštovanje in ustrezno nagrajevanje učiteljev. Obe zahtevi sta ključni za odločanje za učiteljski poklic in ostajanje v njem. Obe premalo izpolnjeni zahtevi sta privedli do velikega pomanjkanja učiteljev v slovenskih šolah, kar že ogroža kakovostno izvajanje pouka. Vmešavanje staršev v delo učiteljev, zahteve po odličnih ocenah in neustrezne birokratske zahteve pri delu učiteljev pripomorejo k številnim odhodom v druge panoge. Če k temu prištejemo še premajhno odločanje mladih za učiteljske poklice in pričakovano množično upokojevanje učiteljev v prihodnjih letih, je jasno, da bomo v bližnji prihodnosti doživeli podoben kolaps. Takšnega, kot ga danes doživljamo s pomanjkanjem zdravnikov. Žal tega problema ni mogoče rešiti s čakalnimi vrstami in dolgim čakanjem v stometrski koloni za vpisovanje k novemu osebnemu zdravniku, kot je bil zadnji aktualni primer v Slovenski Bistrici. Otroci pač morajo biti v šoli in si zaslužijo dobre učitelje.
Neustrezno nagrajevanje učiteljev je le še pika na i pri pomanjkanju učiteljev. Začetna plača učitelja, ki je le malo nad minimalno plačo in je pod povprečno slovensko plačo, je sramotno podcenjevanje učiteljskega poklica in dodatno pripomore k zmanjševanju ugleda učiteljskega poklica. Videli bomo, ali bo plačna reforma rešila ta problem. Ker sam prihajam iz ravnateljskih vrst, plač ravnateljev raje niti ne omenjam.
Nocoj bo podeljenih enajst nagrad. Obrazložitve nagrad bodo opisale odlično delo nagrajencev, ki jim je kljub večinoma težkim razmeram uspelo doseči presežke in so na tak način prispevali k razvoju slovenskega šolstva, za katerega lahko trdim, da je še zmeraj dobro. Prejemnike bo nagovoril tudi predsednik vlade Robert Golob, kar se bo zgodilo po dolgoletni odsotnosti najvišjih predstavnikov oblasti. Morda je to vsaj napoved drugačnega odnosa politike do šolstva, ki je spoznala, da je prav šolstvo bistveno za prihodnost države. Prvi dokaz drugačnega odnosa bo plačna reforma z določitvijo plač učiteljem. Samo lepotni popravki ne bodo več dovolj, saj bi krizo le še poglobili. Mogoče pa le dosežemo ustrezno rešitev in rek »Učitelj naj bo!« mladim ne bo le v posmeh.
