Trumpova zmaga je bila, kljub obupani medijski javni podpori Harrisovi in trimanju volilnih napovedi v njeno korist, več kot pričakovana. Pred pol leta je bilo jasno, da Biden – takrat še percipiran kot mentalno fit – nima možnosti proti Trumpu. Enako je bilo jasno za Harrisovo, ki se je pokazala kot slaba izbira Baracka Obame za zamenjavo Bidna na volilnih lističih. Ankete javnega mnenja so namreč kazale, da ameriške volilce najbolj boli padec kupne moči zaradi visoke inflacije. Noben ameriški predsednik ni dobil novega mandata, če je predsedoval v času visoke inflacije. Ljudje krivdo za znižanje kupne moči prevalijo na vlado. Pred meseci sem zato zapisal, da Trumpu za zmago ni treba drugega kot stalno poudarjati »Bidnovo inflacijo«.
Prav zato je pred tremi dnevi nemška ekonomistka Isabelle Weber v New York Timesu napisala kolumno, ki jo je začela s stavkoma: »Brezposelnost slabi vlade, inflacija jih ubija. To mi je nekoč rekel vladni uradnik iz Brazilije.« Poanta Webrove je, da je v času ponudbene inflacije, kot smo jo imeli od sredine leta 2021, ključno, da jo vlade zaustavijo, še preden se razvije. Vlade imajo za ta namen kar nekaj mehanizmov, kot so zamejevanje cen energentov in najemnin, sproščanje blagovnih rezerv, protimonopolna zakonodaja, davki na ekscesne dobičke. V glavnem, ključno je, da v primeru ponudbenega tipa inflacije vlade hitro reagirajo in da ne prepustijo vojne proti inflaciji centralnim bankam, ki z obrestno mero kot edinim ukrepom, ki ga premorejo, inflacijo znižajo tako, da prej ubijejo gospodarsko aktivnost. Za oboje, trajno inflacijo in recesijo, politično ceno plačajo vlade, ne centralne banke.
Seveda inflacija ni bila edini razlog, ki je na oblast ponovno privedel kontroverznega Donalda Trumpa. Med njimi sta ob sodnem preganjanju, ki je Trumpu nadelo status politične žrtve, ključna predvsem Bidnova ležerna politika do nekontroliranega ilegalnega priseljevanja in spodbujanje woke kulture. O problematičnosti nezakonitega priseljevanja največ pove dejstvo, da je za Trumpa večinsko volilo prebivalstvo hispanskega porekla, torej nekdanji priseljenci. Nekontrolirane migracije na južni meji se morda zdijo kul visokoizobraženi beli liberalni eliti z visokimi dohodki, toda te potencialno ogrožajo delovna mesta in ustvarjajo pritisk na znižanje plač prebivalcem z nizkimi dohodki, predvsem tistim hispanskega porekla. Podobno je glede negovanja ali spodbujanja woke kulture, ki ustvarja odpor pri vsaj polovici prebivalstva s tradicionalnimi – družinskimi in verskimi – vrednotami. Ti kulturni dejavniki se močno ojačajo v času ekonomskih kriz.
Druga glavna implikacija Trumpove zmage je, da se je treba pripraviti na podaljšano obdobje porasta ekonomskega nacionalizma. Na zunanjepolitičnem področju, ki se nas najbolj dotika, je mogoče pričakovati dvoje. Prvič, kot se kaže v izbiri, milo rečeno, problematičnih osebkov za ključne pozicije na področju zunanje politike in nacionalne varnosti, naj bi bila Trumpova strategija v hitri umiritvi »nestrateških« konfliktnih območij, kot so Ukrajina, Rusija, Gaza, Iran, da bi se lahko posvetil sovražniku št. 1 – to je Kitajski. Kitajska je edina, ki zares ogroža globalno (gospodarsko, tehnološko in politično) hegemonijo ZDA.
In drugič, na to se veže Trumpova trgovinska politika, kjer je že napovedal splošne 60-odstotne carine na ves kitajski uvoz in zagrozil tudi Evropi, da bo v nekaterih panogah, kot je avtomobilska, deležna podobne »dobrodošlice«. Trumpa označuje njegova »transakcijska narava«, on je »kšeftar« po duši, zato je od njega seveda mogoče pričakovati precejšnjo mero pragmatizma. To pomeni, da bo kljub temu, da je to nelegalno z vidika pravil WTO, res uvedel carine, da bi s tem »prepričal« kitajska in evropska podjetja, da prenesejo proizvodnjo v Ameriko. Kot je povedal, nima težav s tem, da kitajska podjetja Američanom prodajajo kitajske izdelke, vendar naj jih izdelujejo v Ameriki in zaposlujejo ameriške delavce.
Za Evropo to pomeni pospešitev trenda selitve podjetij čez lužo. Vprašanje je, ali so evropski »voditelji« sposobni ta trend zaustaviti. Evropa sicer ima vzvode, s katerimi se lahko upre ameriškim pritiskom, predvsem na področju pogojev poslovanja ameriških finančnih in tehnoloških podjetij v EU. Vendar to ne bo zaustavilo bega evropskih podjetij v Ameriko. Ta beg se je začel z evropsko energetsko krizo in pospešil z Bidnovim paketom subvencij. Evropska podjetja se selijo, ker je energija v Evropi predraga in ker EU nima industrijske strategije, prek katere bi s finančnimi spodbudami motivirala investicije v strateške industrijske in tehnološke sektorje.
Države EU lahko z enim ukrepom, to je odpravo sankcij na ruske energente, znižajo cene plina in z enim ukrepom, to je odpravo kuponov za izpuste CO2, znižajo cene elektrike. In lahko bi kopirale kitajsko in ameriško industrijsko politiko.
Bojim se, da se nič od tega ne bo zgodilo hitro. Toda Trumpov pritisk bo Evropo preprosto prisilil, da zaščiti svojo ekonomsko suverenost. In, paradoksalno, največjo kolateralno korist od izvolitve Trumpa vidim prav v tem, da bo morda prisilil Evropo, da se osamosvoji od Amerike. Gospodarsko, vojaško in politično.
