Kopije treh črno-belih fotografij, posnetih na treh celinah, sem pred kakšnimi desetimi leti obesila na zid v kuhinji, eno pod drugo. Na prvi, posneti v začetku prejšnjega stoletja v Ameriki, se pet temnopoltih dečkov naslanja na velik fensi avto. Najstarejši je star kakšnih 16 let; v obleki s kravato mrko zre v fotografa. Drugi otroci, prav tako v suknjičih in belih srajcah, ga malce nerodno posnemajo. Da so iz revne soseske, ne morejo skriti: avto je kulisa, zakmašne obleke bolj ko ne privid elegance. Minilo je sto let, odkar je bila posneta ta fotografija. Temnopolti Američani so v dolgem boju za enake pravice dosegli veliko, a boj še traja.

Na drugi fotografiji se zagledam v učilnico na Kitajskem. Iz slike buta skrajna, res skrajna revščina. Šolske klopi so za silo zbite deske, podložene s kamni; v vegasti leseni lopi je na tleh zemlja. Suhceni dečki, vsi v enakih capah, zvedavo gledajo v učitelja ali v objektiv. Gledam tisto, kar je Kitajsko pomagalo pripeljati tako daleč v prihodnost? Konfucijansko željo po učenju in znanju? Na Kitajskem niso izkoreninili revščine, a lakote ni več. V sto letih so naredili velikanske razvojne korake, nahranili so in izobrazili množice ter – prestrašili velesile.