A William Faulkner skoraj zagotovo ni imel v mislih valovne dolžine ali frekvence. Sicer pa že sama beseda »svetloba« kaže na drugačen pristop in pomen tega sicer fizikalnega pojava. Jezik, besede, izraze smo ustvarili ljudje. In pod svetlobo si zato predstavljamo pojav, ki nam omogoča, da vidimo stvari okoli sebe, okolico. Sicer so naše oči le eden od organov za zaznavanje, lahko bi bili slepi kot krti, pa bi si pomagali le s sluhom, vonjem ali morda s kožo, ki bi bila občutljivejša za gibanje zraka, toploto ali kakšno drugo sevanje. Zakaj so se nam v evoluciji razvile oči, ne vem, je pa to zelo uporabno ob dejstvu, da imamo Sonce, ki nam radodarno osvetljuje Zemljo. Skratka, ko govorimo o svetlobi, si vsi predstavljamo, kaj je to, razen ljudi, ki se rodijo slepi in si verjetno ne znajo predstavljati, kaj pomeni, da je svetlo.
Svetloba je nekaj lepega. Kadar so dnevi sivi, temačni, to vpliva na naše razpoloženje. Pa ne v pozitivnem smislu. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste preživeli res lep dan nekje zunaj in ste tisto svetlobo v sebi nosili še nekaj časa? Ne bi posploševal, lahko govorim le v svojem imenu. Tako in tako veste, da sem rad zunaj, v naravi, pa če je vreme tako ali drugačno. Zadnjič sem izkoristil sončno popoldne po službi in se zapeljal po barjanskih makadamih in kolovozih. To ni neko hudo kolesarjenje, ampak užitkarska vožnja, bila je še posebno užitkarska zaradi sončne svetlobe. Po četrti uri popoldne je zdaj sonce že kar nizko nad obzorjem, svetloba je poševna, sence so dolge. Ob koncu septembra sonce še slepi, če pozno popoldne gledate proti zahodu, a s sončnimi očali je to znosno. Ni premočno. Je pa bleščeče, lepo, krasno. Pa ne samo svetloba, tudi pomanjkanje svetlobe, sence. Prav ta komplementarnost učinkuje! Čeprav je jesenska svetloba šibkejša od poletne, prav zaradi temnejših in daljših senc učinkuje drugače, zame lepše.
Prav naužil sem se te svetlobe, dobesedno vsrkal sem jo in v sebi jo nosim še danes, tri dni potem. Nekako me je napolnila in mi dala svetlobo, čeprav se to čudno sliši. Zahvaljujem se evoluciji, da nam je razvila organ za gledanje v teh valovnih dolžinah. In še nekaj – če bi bil pisatelj, bi napisal roman Svetloba v septembru, no, morda v oktobru.
