Saj ni ameriški, britanski je, je ugovarjala. »Povezan je s Coca-Colo,« je zmagoslavno odgovoril. Vimto je ostal na polici. Namesto tega so v nakupovalni voziček padle pločevinke kinza, ki ima neomadeževano poreklo: proizvaja, prodaja in distribuira ga savdsko podjetje ter kopira vse okuse najljubših ameriških brezalkoholnih pijač.
Bojkot izdelkov je nekaj, kar je razvajenemu potrošniškemu umu precej tuj pojem. Ideološka prepričanja, da nečesa ne bi kupovali, morajo biti resnično močna, da se potrošnik prostovoljno odpove komoditeti svojih najljubših proizvodov. Množični bojkoti so v Evropi redkost, medtem ko je v arabskih državah bojkot izraelskih proizvodov tako rekoč nacionalna dolžnost.
Od lanskega 7. oktobra in začetka nove vojne v Gazi pa se je arabski bojkot razširil tudi na ameriške proizvode. Začelo se je z McDonalds'om, ko je izraelska franšiza izraelskim vojakom podarila brezplačna kosila. Temu je sledil bojkot Starbucksa, ki je tožil sindikat zaradi omalovaževanja blagovne znamke, ker so na družbenih medijih objavili izjavo o podpori Palestine. In s tem se je sprožil plaz, da se bojkotira vse, od Coca-Cole do Pampersa.
Tovrstni bojkoti sicer niso novi – bolj ali manj se ponavljajo ob vsaki eskalaciji nasilja v Gazi. Toda prej je šlo za nekaj tednov bojkota, zdaj pa se bližamo že letu dni, ko ljudje v muslimanskih deželah še vedno vztrajajo. In da bo vse skupaj bolj razumljivo: zalivski Arabci imajo res radi ameriško hitro prehrano. Tamkajšnji McDonalds'i, Pizza Huti, KFC in podobne restavracije so v normalnih časih nenehno nabito polni. Zdaj pa so šokantno dejansko popolnoma prazni. Starbucks je v zadnjem letu na Bližnjem vzhodu zaradi upada prometa odpustil 2000 delavcev, najljubši podatek zagovornikov bojkota pa je, da so zaradi zmanjšanja globalnega dobička podražili kavo v ZDA. Korporacije sicer ne priznavajo posledic množičnega bojkota, vse pa poročajo o najmanj za odstotek manjšem globalnem dobičku.
V državah, kjer je razširjen bojkot, so postale priljubljene alternative: namesto Starbucksa je tajska veriga kavarn Cafe Amazon, ki ponuja skoraj identično ponudbo, vključno s prodajo spominkov za božična drevesca v obliki kavnih skodelic, namesto KFC je nastala popolna kopija ponudnika pohanega piščanca RFC, namesto McDonalds'a se je povečal promet prodajalcem burgerjev lokalnih prehranskih tovornjačkov, ki stojijo ob bencinskih črpalkah in križiščih. Obstajajo celo aplikacije, s pomočjo katerih lahko potrošniki najdejo alternativne neomadeževane proizvode. Eno takih, no thanks, so denimo izbrisali iz trgovine Google Play, češ da je antisemitska.
In prav tu se zdi, da je prava zanka bojkota proizvodov povezanih z izraelskim genocidom. V arabskih državah se nihče ne sprašuje, ali so njihova dejanja antisemitska, ker je kolektivna arabska zavest a priori naravnana proti Izraelu. Vlade arabskih dežel uradno sicer ne razglašajo podpore bojkotu, toda perfidno odmerjajo medijsko propagando z necenzuriranim prikazovanjem grozljivih posnetkov iz Palestine, najraje podobe mrtvih otrok, v slehernih televizijskih poročilih. Reakcija prebivalstva je s tem zagotovljena: gnev, gnus, sovraštvo in samodejna podpora bojkota.
V Evropi pa smo pri tem razdvojeni: so dejanja, s katerimi posameznik nasprotuje vojni v Gazi, antisemitska ali ne? Če vprašate povprečnega zahodnoevropskega politika, bi pritrdil, da so, ker je taka uradna evropska politična doktrina, ki jo podpihuje nemška kolektivna krivda holokavsta. Pa tudi zato, ker v evropski miselnosti bojkota dobrin ne razumemo kot kolektivne usmeritve – tako kot v arabskih državah –, temveč kot intimno uporniško opcijo posameznika. S tem si politika umije roke: mi nimamo s tem popolnoma nič. Kljub temu pa se gibanja, ki se tudi v Evropi zavzemajo za bojkot kot obliko boja proti izraelskemu genocidu Palestincev, recimo gibanje BDS, v splošnem konsenzu razume kot tako osovraženi levičarski aktivizem.
Ker je bojkot potrošništva že sam po sebi razumljen kot nekaj, kar nasprotuje logiki neoliberalnega kapitalizma, so organizirani bojkoti tako rekoč rušenje temeljev evropske civilizacije. Pa čeprav je – v primeru Izraela – bojkot mogoče razumeti le kot dejanje posameznika, da lahko stori nekaj proti krivici, proti kateri vlade ne ukrepajo. Pri nas pa kot potrošniki ne znamo Izraela kaznovati niti zaradi tega, ker izdelke z okupiranih ozemelj označuje kot proizvedeno v Izraelu, čeprav Evropska unija to prepoveduje.
Če se vrnemo v bližnjevzhodno mesto. Ko so nekega večera sedeli v avtomobilu pred restavracijo in čakali na naročeno hrano, je indijskemu natakarju, ki je pobiral naročila med avtomobili, zašepetal: »Vimto mi prinesi.« Spet ga je presenečeno pogledala: »Kako, ali ga ne bojkotiraš?« »V avtu me nihče ne vidi,« je zamahnil z roko, odprl pločevinko in željno naredil požirek najljubše pijače. Toliko o potrošniškem bojkotu.
