Anže Logar je temeljito pretresel politično sceno. Dokazal je, da z drugačno govorico desna sredina lahko prebije kristalni strop in večinsko levo volilno telo premakne na desno. Če za njim mnogi ne bi videli okorne Janševe figure, bi s svojo uglajeno in spravljivo retoriko verjetno postal predsednik republike. Ni manjkalo veliko. Jasno pa je bilo, da je desnica dobila potencialnega zmagovalca naslednjih državnozborskih volitev. Logar je imel dobro organizirano in zvesto stranko, ankete so mu kazale izredno priljubljenost, imel je dovolj znanja in karizme, da bi z veliko koalicijo za nekaj časa prevzel krmilo države. Na obzorju smo spet imeli novega mostograditelja. Zanj so se skoraj vse zvezde na nebu pravilno poklopile.

Robert Golob in njegovi ministri od samega začetka pridno delujejo za to, da bi se oblast zamenjala. Medtem je predsednik vlade zamenjal cel kup sodelavcev in celo frizuro. Obljubljal je reforme, ki jih ni in ki jih ne bo izpeljal. Svojo odločnost in načelnost je pokazal s pozivom državljanom, naj na referendumu odločajo o zadevah, ki jih ni mislil izvesti. Na koncu je zdravnika še zmeraj težko dobiti, če pa ga na srečo imaš, do njega vse težje prideš. Marihuane še zmeraj ne moremo kupiti v trafiki, če pa smo terminalni bolniki in nočemo več trpeti, moramo imeti dovolj denarja, da se odpeljemo umret v Švico.

Na levi sredini je takoj po predsedniških volitvah nervoza narasla. Hitro so ugotovili, da je njihov novi obraz spet razočaral in da bo država životarila do naslednjih volitev. Mnogi so se zavedali potencialne nevarnosti Logarjevega vzpona. Tokrat v igri ni bil desni liberalec, ampak konservativec s prijaznim obrazom. Skratka: ponujal je Janševo politično agendo brez skrajnosti. Vrednote so ostale nedotaknjene, duh pa je bil »pahorjanski«. Borut Pahor je celo desetletje pridigal o sodelovanju in o potrebi po opustitvi starih ideoloških delitev med rdečimi in črnimi. S tem si je nakopal nekaj razburjenja in sovražnikov, bil pa je deležen tudi velikih pohval in odobravanja. Za vsak glas, ki ga je izgubil na svoj strani, jih je še več pridobil na drugi. Logar je z enakim načrtom nameraval graditi svojo pot do oblasti. Takoj se je izkazalo, da je v tem zelo uspešen in da so Janševe ideje in politična agenda evropske desnice za Slovence bistveno bolj sprejemljive, če jih ne izreče Janez Janša in krog njegovih najbolj radikalnih oboževalcev. V nogometnem žargonu bi lahko rekli, da je v 66. minuti Logar vodil s 3:0, pa še igralca več je imel. Na koncu je bil razplet podoben tekmi med Slovenijo in Jugoslavijo na evropskem nogometnem prvenstvu leta 2000 v belgijskem Charleroiju. Ob visokem vodstvu je pričakovana zmaga umanjkala.

Logarju je manjkal le zadnji korak do cilja. Moral bi prevzeti krmilo SDS in tam utrditi svoj položaj. Nekateri so prav zaradi tega razlagali, da bi bilo zanj idealno, če bi Janez Janša, karizmatični in kontroverzni lider slovenske desnice, dobil kakšen visok mednarodni položaj daleč od slovenske politične scene. Skrb za pridružitev Antarktike k Evropski uniji s pisarno v kakšni oddaljeni mednarodni postaji na ledenem kontinentu bi morda bilo zadostno zagotovilo, da se Janša ne bi imel časa ukvarjati se z domačo politiko. Idealen scenarij za Logarja in za desnico, ki bi tako lahko končno prevzela oblast, grozljiv pa za strice iz ozadja in levico nasploh. Brez njihovega največjega aduta bi se lahko karte temeljito premešale. Brez partizanov in domobrancev, brez ideoloških tem iz druge svetovne vojne in brez Janševih tvitov in bojevite retorike njegovih vojščakov bi bili na levici primorani razmišljati o potrebi po novi politični platformi za razvoj Slovenje in o spodobnem in kredibilnem političnem razredu.

Na koncu so se stvari končale tako, kot se pač so. Zvezde so se na slovenskem političnem nebu ponovno vrnile na svoje mesto. Logar ne bo prevzel demokratske stranke, ne danes in verjetno nikoli več. Tudi tokrat se je zgodovina ponovila. Visoko plemstvo v stranki je popolnoma odvisno od milosti Sončnega kralja. Zvezdice, ki so začele premočno sijati okrog njega, so vse doživele isto usodo. Ko so se previsoko dvignile, se je vosek na njihovih krilih začel topiti in na koncu so strmoglavile v morje.

Zdaj Logar plava sam v razburkanem morju. Za sabo nima več močne stranke, razvejane lokalne mreže, zanesljivega in zvestega kadra. Prehodil bo pot, ki so jo že prehodili mnogi pred njim. Janša že govori o Virantu 2.0. Sredinski in rahlo desno usmerjeni bivši minister za javno upravo Gregor Virant je bil ena med mnogimi padlimi zvezdami slovenske politike in Logarju se obeta enaka usoda. Ni še čas za mostograditelje. Janša in strici iz ozadja pa plešejo.