Oddahnila sem si. Zdaj končno vem, zakaj bom ostala brez vnukov. Vsega so krive podnebne spremembe. Razsvetlil me je znani intelektualec, nekdanji minister brez listnice in glavni strateg tehnoloških, gospodarskih in socialnih reform v prvi Janševi vladi ter nekdanji minister za znanost in izobraževanje v drugi Janševi vladi – Žiga Turk. Po njegovem namreč obstajajo ženske, ki imajo zelo specifičen pogled na napredek: napredno se jim zdi, da nimajo otrok. Iz dveh razlogov: ker jih nimajo moški in ker naj bi se tako »borile« proti podnebnim spremembam. Teh žensk torej ne stiska v trebuhu, ker vidijo, da se uresničujejo strašljive napovedi klimatologov, in zato odlašajo z zanositvijo. Ne, te bojevite ženščure se bodo z odrekanjem otroku »borile proti podnebnim spremembam«! Seveda je to – opominja dr. Turk – le izgovor.
Očitno sem bila zavedena. Ah, ti levičarski mediji. Doslej sem namreč mislila, da si ženske ne upajo imeti otrok, ker njihova prekarna zaposlitev ni varna; ker si je v času individualizma, egocentrizma in poblagovljenih medčloveških odnosov težko najti zanesljivega partnerja; ker bodo polovico svoje mizerne plače kljub univerzitetni izobrazbi porabile za najemnino; ker je delovnik v digitalnem neoliberalizmu tak, da za otroka preprosto ni časa, kaj šele za kvalitetno funkcioniranje družine, in zaradi številnih drugih razlogov, tudi lastnega ugodja. Hudo sem se motila.
S kapitalizmom, trdi profesor in avtor Siolove kolumne z naslovom Sodni dan?, ni nič narobe. Kapitalizem je dober in nespametno ga je ukinjati, kajti edini »lahko kreira bogastvo, ki je potrebno za prilaganje spremembam in ustvarjanje inovacij čistejše tehnologije«. Nekaj je narobe, tako Turk, z ženskami. Kar seveda ni presenetljivo. Že pred leti niso razumele profesorjeve prodorne misli (»Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot favl.«) in so mu zato po krivici namenile bodečo nežo.
In nekaj je narobe z mladimi, ki da po vzoru svoje vrstnice Grete Thunberg demonstrirajo proti ignorantskemu odnosu do znanstvenih spoznanj o podnebnih spremembah in posledic zahodne nezmernosti, ki prizadevajo predvsem revne države, revne regije in revne ljudi. Nak, nimajo pojma. Problemov namreč po Turkovem mnenju ne bodo rešili demonstranti, ampak inovatorji. Kakopak: ti so, kot vemo, skozi vso človeško zgodovino budno pazili, da so od njihovih inovacij imeli korist ljudje po vsem svetu, bogati in revni, moški in ženske. Prav zato so ob snovanju okolju prijaznih električnih vozil zasnovali take baterije, da ne ogrožajo okolja, ob snovanju pametnih telefonov pa so se intenzivno ukvarjali tudi s tem, od kod pridobivati surovine zanje, da ne bodo v rudnikih silicija denimo spet garali afriški otroci. In seveda našli rešitev – in jo dobro skrili. Ne gre se torej čuditi Turku, ko pravi, da je treba manj pozornosti dajati demonstrantom, ko opozarjajo na vse to, saj bodo vendar inovatorji in njihovi delodajalci vse pravočasno uredili. Kapitalistični razvojni model pač edini »dviga standard ljudi in odpravlja revščino«.
In tega ne ugotavlja le statistika, kot razlaga Turk, to je razvidno na vsakem koraku. Razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi se zmanjšujejo, bogate države solidarno bdijo nad razvojem nerazvitih, podnebni begunci so čista izmišljija – v Evropo množično prihajajo le na počitnice. Resda bodo potrebne nekatere žrtve – na nekaterih naseljenih delih sveta ne bo več mogoče živeti, ker jih bo zalilo dvigajoče se morje, kakšna ladja s »turisti« se bo še potopila pred grško ali italijansko obalo, pestili nas bodo viharji, poplave, hudo visoke in hudo nizke temperature itd., ampak kaj bi to. Na dolgi rok bo vse bolje. V času, ko je tudi Bog brez moči, je pač treba verjeti v kapitalizem. Ta nas bo odrešil in potešil vse naše potrebe. Če ne bo šlo drugače, pa s kakšno novo vojno za potrebne resurse neoviranega razvoja.
Dr. Turk ni le pronicljiv mislec, je tudi zelo empatičen človek. V dneh, ko si po Sloveniji ljudje zaradi bibličnih poplav in plazov rešujejo golo življenje, »bolj srečni« pa gledajo, kako jim voda odnaša in uničuje z velikim trudom pridobljeno premoženje, zna čudovito potolažiti. Kot zatrjuje, je globalna statistika jasna: »Zaradi ekstremnega vremena je človeških žrtev čedalje manj. Ker smo čedalje bogatejši.« Inspirativno, ni kaj. Prof. Turku bi morali na Onkološkem inštitutu omogočiti, da tolaži bolnike v paliativni fazi. Nič se ne sekirajte, bi jim rekel, medicina zna pozdraviti vse več vrst raka, tudi za vašega bo iznašla zdravilo, samo počakati je treba. In bolniki bi se mu hvaležno zazrli v oči. Resnica osvobaja.
V svoji želji pomagati ljudem gre profesor še korak dlje. Vsi vemo, kako hudo razžira krivda. Zato je v omenjeni kolumni ljudi te odrešil. Nihče ni kriv za to, kar se nam dogaja, je poudaril. Še več: znebiti se moramo tudi čudaške navade, da se obremenjujemo s krivdo. Zahodni pokrščanski človek, ugotavlja Žiga Turk, je namreč »na splošno rad česa kriv: suženjstva, lakote v Afriki ali pa podnebne krize«. Točno, le kaj imamo mi s tem. Resda sta se Amerika in Evropa v času sužnjelastništva hitreje razvijali, blagodati tega razvoja še vedno uživamo; resda velike korporacije še danes korumpirajo režime v Afriki in neutrudno izčrpavajo tamkajšnja bogastva, ampak prvo je zgodovina, drugo je kapitalizem. Ta pa je, kot rečeno, najboljši razvojni model v zgodovini človeštva …
Štirim jezdecem apokalipse, smrti, vojni, lakoti in bolezni, bo očitno treba dodati še petega: sprenevedanje.
