In tako je ta prostor napolnila sreča, ki jo je dobro ilustrirala legendarna TV-reklama Dobre vile. Tam dve odposlanki Boga brez manjkajoče tretje vile, ker je že šparovni program, ne razumeta dobro našega Poldeta in njegove izražene želje. Tako namesto preproste želje, da bi imel meso in polento do konca življenja, dobi srečko za mesečno rento. To je srečka podarim-dobim. S komentarjem dobre vile: Pametno, pametno Polde.

Skratka, ta prostor definira ta listek, ki je lahko izvor sreče. In v novejši zgodovini, predvsem v poosamosvojitveni, ves čas računamo na to srečo. Prva sreča nas je zadela že s tem, da se jugoarmiji ni odtrgalo in bi namesto operetnih deset dni vojne fasali nekajletno grozo in strah. Potem smo imeli srečo z Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom. Slednji, ki je bil proizvod šale, dobrega vica v slogu, dajmo malo nagajati partiji, je imel srečo s svojimi sodelavci in kreatorji politike. Princip anonimusa, novega obraza, nepopisanega lista, realiziramo z vsakimi volitvami. Igramo tombolo in računamo na kanček sreče. Ko smo izbrali Jankovića, Cerarja, Šarca ali Goloba, smo imeli v rokah to srečko podarim-dobim. Mi podarimo svoj glas in čakamo, kaj bomo dobili. Namesto rente do konca življenja fašemo razočaranje za štiri leta. Ali pa še manj. Tako kot ne zadene vsaka srečka, tudi ne zadenemo s svojimi izbori. Z dolgimi nosovi potem čakamo novo priložnost, novo srečko in nov krog vrtenja bobna. Stara ideja, da bi politike, ministre, šefe vlad in predsednike izbirali kar z vrtenjem bobna, kar z neko nagradno igro čistega naključja, sploh ni tako slaba. Tisti, ki bi bil izbran, bi tako dobro vedel, da je le produkt sreče. Da je imel pač v nekem trenutku malo več sreče kot nekdo drug. Izognili bi se ponavljajoči se praksi, da nove face mislijo, da so tako dobre, da so premagale druge in lahko po novem delajo, kar hočejo. Prav ti novumi v politiki pa še posebej potrebujejo veliko srče.

In zadnji, Robert Golob, je ima na pretek. Vse, kar naredi, je samoumevno in sprejeto s tihim odobravanjem. Samoumevno zato, ker se je svet strgal z vajeti in je vsaka neagresivna, nesovražna poteza kot balzam za naše duše. Če nas ne šprica s solzivcem, grozi z robokopi in nas ne globi zaradi branja ustave na osrednjem trgu, smo že srečni. Že verjamemo, da imamo še kar srečo, da je vse normalno. Normalnost je v času, ko je svet znorel, redka dobrina. Robert je lahko odločen in zato tudi menja člane vlade in sodelavce kot po tekočem traku, vendar je vseeno en tak simpatičen medvedek, ki se je zatreskal do ušes in lahko žura do jutra. Za zdaj ima srečo, da se mu vse dopušča in odpušča. Tudi ljudje, ki jih je vrgel čez rame, na primer Marta Kos, pridejo nazaj v njegovo štalco. Robert je direkt iz reklame za dobre vile. Najprej štalca, pol pa kravca ter meso in polenta v obliki mesečne rente do konca življenja. V nekem smislu je tudi Janez Janša naša sreča. Vedno, ko malo okusi in povoha oblast, ugotovimo, da nas to ne zanima.

Za mesečno rento iz akcije Podarim-dobim je jamčila zavarovalnica. Ko mi vplačamo te listke sreče na volitvah, ne dobimo nobenega jamstva. Dobimo pa kopico obljub. V središču Ljubljane stoji grafit: Obljube razne še vedno prazne! Praznost obljub je igra, ki jo sprejmemo z upanjem, da pa bo enkrat drugače. Da bo naša srečka zadela v polno. Da ne bo ostalo le pri predvolilnih obljubah, potem pa pri stalnem opravičevanju, ki ima tri granitne razloge. Najprej so tisti, ki so pred njimi vse zafurali, potem so tisti, ki se upirajo spremembam, in na koncu še objektivne okoliščine v vesolju. Pred kakšnim letom je celo kozmični dež po mnenju mladega poslanca zakrivil napačno glasovanje v državnem zboru.

Edini, ki je res izpolnil obljubo, je bil zadnjo nedeljo Tadej Pogačar. Tadej nam je obljubil naslov svetovnega prvaka. Brez skromnosti in brez tistega znanega slovenskega praznega napovedovanja v slogu, da bo dal vse od sebe, pa bo, kar bo in bo na koncu pustil telo, dušo in srce na cesti. Tadej je to izpeljal veličastno brez kalkuliranja. Brez iskanja kančka sreče je šel v napad. Sto kilometrov pred koncem dirke. Samomorilsko v stilu samuraja, ki se ne ozira nazaj in na tekmece. Gre izpolnit svojo obljubo. Gre za častno dejanje izpolnjevanja dane obljube. Videli smo, da trpi. In videli smo tudi, da v tej vlogi uživa. Res pa je imel tudi malo sreče. Sreče v tem, da tekmeci niso vedeli, kaj početi. Da so predstavljali svet, ki ves čas nekaj kalkulira in računa. Slovenija mora postati takšna, kot je bil Tadej zadnjo nedeljo. Pa bo sreča absolutno na naši strani ...