Se je v dobrem stoletju, odkar je Zola napisal znameniti roman Človek zver, kaj posebnega spremenilo v človeški naravi, da bi z večjim optimizmom zrli v njegova početja? Videti je, da ne. Celo vse naprednejšo tehnologijo uporabljamo med drugim za to, da drugemu lažje prizadenemo več zla.
Naj za blažji začetek omenimo samo nekaj najbolj znanih eksperimentov, ki odkrivajo naše vedenje, kadar, čeprav samo navidezno in v nadzorovanih pogojih, odpadejo ovire, ki nas zadržujejo pri agresivnosti v medsebojnih odnosih.
Stanley Milgram je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja izvedel tako imenovano študijo poslušnosti. Prostovoljcem je naročil, naj učence »spodbujajo« k pravilnim odgovorom z elektrošoki, ki so bili sprva blagi, potem pa na zahtevo vodje eksperimenta vse močnejši za vsak napačen odgovor. »Učitelji« niso vedeli, da elektrike v resnici ni in da učenci igrajo bolečine in vpitje. Dve tretjini pedagogov sta stopnjevali elektrošoke do stopnje, ki je ogrožala življenje.
Philip Zimbardo je v podobnem času zaslovel s »Stanfordskim eksperimentom«, po katerem so posneli kar nekaj filmov. Skupino prostovoljcev je najprej testiral in izbral le take, ki niso kazali nikakršnih oblik agresivnosti in so bili ocenjeni kot psihično stabilni. Dobil je, kot rečemo, normalne državljane. Potem jih je z žrebom razdelil v dve skupini, obsojence in paznike, in v provizoričnem zaporu opazoval razvoj njihovih eksperimentalnih vlog. Igra naj bi trajala dva tedna. Pazniki so se, čeprav ob prepovedi kakršnega koli fizičnega nasilja, vživeli v svojo vlogo tako močno, da se je prvi zapornik psihično zlomil že drugi dan in zapustil eksperiment. Po petih dneh se je vse skupaj končalo, ko se pokazalo, da se je tudi vodja Zimbardo tako močno vživel v dogajanje, da ni več ločil eksperimenta od pravega zapora.
Pa še nekaj besed o »normalnih« državljanih in o akademikih.
Ob razkritju rusko-italijanske pedofilske mreže leta 2000 se je pokazalo, da so bili med italijanskimi kupci grozljivih pedofilskih posnetkov o posilstvih in umorih otrok vzorni družinski očetje. Tisoč sedemsto njih je pristalo v kazenskih postopkih.
Alan Dershowitz, znani ameriški strokovnjak za kazensko pravo in odvetnik, se je pred časom proslavil kot borec za človekove pravice. Kasneje se je zavzemal za uvedbo mučenja, če bi bilo treba od osumljenca pridobiti pomembne informacije. Z mučenjem ne bi smeli povzročiti smrti, zato je primeroma predlagal zabadanje sterilne igle pod nohte.
Igor Primorac, filozof in profesor na mnogih uglednih univerzah, je pred leti nastopil tudi pri nas, in sicer s predavanjem o preventivnem etničnem čiščenju. Na vprašanje iz publike, ali lahko predstavi primer, ko je tako ravnanje po njegovem upravičeno, je odvrnil, da ga trenutno nima pred očmi, da pa tega ne bi smeli izključiti. Iz okoliščin se je dalo sklepati, da se mu je to zdelo utemeljeno pri obrambi Izraela.
Oficir Slovenske vojske z visokim činom je na nacionalni televiziji pred leti zagovarjal stališče, da je bila izpustitev zajetih vojakov JLA ob napadu na Slovenijo huda napaka. Našim vojakom bi morali pustiti, da jih pobijejo, saj je to neke vrste zaslužena nagrada, ker vojak živi za ubijanje in mu je to pomembno zadoščenje.
Naj zaključim pri žalostnih slikah s posebno pretresljivo zgodbo, saj se je dogajala med mladimi. Leta 2012 je izbruhnila afera Oražnov dom, v katerem so starejši študenti medicine na krute načine zlorabljali zlasti bruce. Izvrševali so vse, od fizičnega do spolnega nasilja. Nesporno torej grda kazniva dejanja. V spletni polemiki so se oglašali posamezni zdravniki, ki so priznavali, da jih je sram, ker so študirali na medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je za večino dogodkov vedela, saj so bili že tradicija, a vodstvo nikoli ni ukrepalo. Oglašali pa so se tudi zdravniki, ki so zviška in zaničljivo zmerjali one, ki so si upali razkrivati nasilje, s čimer naj bi uničili žlahtno tradicijo doma. Mlajše je namreč treba naučiti spoštovanja starejših.
Vojna je čas, v katerem pogosto padejo ovire za kakršna koli ravnanja. V določenih okoliščinah je dovoljeno vse, ne da bi se kdo moral bati posledic. Takrat se pokaže človekova narava, narava tistih prijaznih sosedov, normalnih ljudi, družinskih očetov, zdravnikov, psihologov, pravnikov in vseh drugih, ker poklic pač ne definira človečnosti. Premnogi, predvsem dosti več njih, kot smo pripravljeni verjeti, se spremenijo v klavce.
Prav zaradi tega spoznanja je največja odgovornost ljudi z družbeno močjo, torej politikov, da naredijo vse za preprečevanje vojn. Zgodovina in sedanjost na žalost kažeta, da zna biti vojna za politike vse prepogosto vabljiva. In vsaka vojna je neke vrste safari na ljudi, čemur se ne bi smeli čuditi, če se ne slepimo o domnevno ljudomili naravi človeške duše kar počez.
Sarajevo je na žalost le eno mnogih obupno nesrečnih mest, v kakršna se zlahka spremenijo še mnoga. Soodgovornost nosimo tudi z izbiro politikov.
