»Kaj si tako žalosten, moj ostareli prijatelj?« ga je pingvin vprašal v govorici Heardovega otoka in McDonaldovih otokov. Presenečen nad tem, da razume govorico živali, je tudi Dežulović dvignil glavo in zvedavo pogledal. A mu je med enakonočjem padlo praprotno seme v škorenj?
»Poglej, kam so me odvrgli,« je obupano pokazal na temno kamnito obalo. Gruče pingvinov so postopale okoli ledenih zaplat. Nekateri so
svojim družicam nosili kamenčke, ki so jih pobrali pri morju. »Razen kamenja in tjulnjev v tej vukojebini ni ničesar. Ne jem drugega kot pršut iz posušenih rib. Ni signala. Grozno.« Pingvin je sklonil glavico, češ, a mi pa nič ne štejemo.
