Pravila

Ramiza Bajraktarevića, mojega stotnika iz osemdesetih, ste – če spremljate jezikolumne – že spoznali. Proti koncu šestmesečnega usposabljanja v jugoslovanski ljudski armadi, v moji generaciji je to pomenilo konec marca, smo imeli tedenske manevre na Cresu pri kraju Vrana. Manevri so se zmagoslavno končali s pohodom od Vrane do domače vojašnice pred Malim Lošinjem. Kakih 45 kilometrov, kar po glavni cesti. Peš. Konec marca je bilo ob sončnem vremenu v senci prešernih 20. Na soncu še precej več, in, jasno, hodili smo po soncu. Po pravilih smo morali vojaki nositi do 31. marca zimsko uniformo. Ne bom je na dolgo opisoval, ampak, verjemite, bila je topla, z veliko plastmi, ki jih je zaključeval dolg in precej težak volneni plašč, šinjel. Ker se je treba pravil držati, smo torej korakali 45 kilometrov po žgočem soncu s polno opremo in oborožitvijo, kakih 20 kg, v šinjelih. Vsi? Ne čisto vsi. Gospod stotnik je ob naši vse bolj pregoreli četi veselo korakal v sami srajci z zavihanimi rokavi, v roki pa je za zabavo po kavbojsko vihtel in vrtel pištolo. Voda? Vsak jo je imel za kak liter v menažki in to je bilo to. En sam dvajsetminutni počitek v Osorju. Ko smo se privlekli v vojašnico, smo imeli obraze prekrite z zeleno soljo, izkristalizirano iz potu. Nikoli več nisem videl ničesar podobnega. Žulji so se celili vsaj poldrugi mesec.