Kljub naporom in mehkim prijemom so se oblasti zavedale, da brez palice ne bo šlo. Slovenija je odlašala in odlašala. Kot vedno je dopuščala veliko več, kot so dopuščali drugod. V Budimpešti, Zagrebu, Berlinu in Rimu takih prizorov že dolgo ni bilo več mogoče videti in takšnih lokalov že zdavnaj ni bilo več. Šušljalo se je, da jih je mogoče najti le še v najbolj skritih in nevarnih predelih Amsterdama. Tam pa že dalj časa nihče ni bil, saj dovoljenja za potovanje v tako oddaljene kraje ni bilo mogoče dobiti. Klub K4 je bil dokončno zaprt. Slovenija se je prilagodila. Tudi zadnja trdnjava degenerirane družbe v Srednji Evropi in na Balkanu je padla. V istih prostorih so načrtovali nov Center za spodbujanje narodnih in družinskih vrednot. Napovedali so, da bodo take ustanove odprli v vsaki četrti in vsaki vasi v državi. Pridni aktivisti bodo tako lahko bedeli nad družbeno moralo. Tako je bilo tudi drugod prek strogo varovane nacionalne meje.
Mnenjski voditelji so tiste dni razlagali, da se je, metaforično, vse končalo prav tam, kjer se je tudi začelo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Družba je bila dolgo časa vodena v napačno smer. Nevarne navade so se širile, ne da bi si kdo upal ukrepati. Desetletja so mladi nekritično sprejemali nemoralne vzorce. Začelo se je s pankom in potem je bilo iz leta v leto slabše. Kritični glasovi so bili utišani in razumni intelektualci, ki so opozarjali na nevarnosti takih modnih trendov, so bili v javnosti predstavljeni kot nazadnjaški trogloditi. Enako je bilo s tistimi, ki so opozarjali na nevarnost nekontroliranih migracij. Jasno je bilo, da je šlo za narodni obstoj, za družine in otroke. Prav zaradi tega so mnogi upali, da se bosta Tina in Mateja odrešili in da bosta v prihodnosti lahko tudi onidve uživali v vlogi žene in matere.
Vsi so se zavedali, da so bili kulturni vplivi preteklosti in njeni nesprejemljivi vedenjski vzorci še prisotni v družbi in da bo boj za njihovo izkoreninjenje dolgotrajen. Prav zaradi tega je ofenziva potekala na vseh ravneh. Začelo se je s šolskim sistemom, kjer so bili programi očiščeni. Iz učnih načrtov so bile izbrisane nesprejemljive vsebine. Glavni cilj je bil zgraditi novega državljana z zdravimi ideali. Drugje so na trgih sežigali neprimerne knjige. V Sloveniji se to ni dogajalo. Tisk, prodaja in posest teh del so bili strogo prepovedani, niso pa bila uničena, ampak enostavno umaknjena v zaprte knjižnične oddelke. Uporaba je bila mogoča le v znanstvene in raziskovalne namene. Mediji so ponovno pridobili pomembno družbeno vlogo. Njihov namen ni bil več zgolj poročati o dogajanju doma in po svetu, temveč tudi pojasniti in predlagati rešitve v skladu s pravimi moralnimi načeli. Časopisi, radio, televizija in družbena omrežja so tako spet postali sredstvo za boj proti sovražni propagandi. Novinarji so bili ponovno del sistema. Od njih se je pričakovalo, da ne bodo nevtralni opazovalci, temveč aktivni ustvarjalci družbenih sprememb.
Brez veliko hrupa je bil proces remigracije v polnem teku. Tako kot drugje v Evropi so priseljence in državljane drugačnega etničnega porekla, ki se niso znali ali se niso hoteli integrirati in prilagoditi, vračali v njihove izvorne domovine ali države njihovih prednikov. Z visoko stopnjo družbenega soglasja so na ministrstvu za notranje zadeve postopke vodili mojstrsko in brez izjem. Splošno prepričanje je bilo, da so vsi imeli možnost, da se prilagodijo in postanejo del družbe, žal pa te možnosti niso znali in predvsem niso hoteli izkoristiti.
V državi so se vsi pripravljali na veliko slovesnost ob poimenovanju enega glavnih ljubljanskih trgov. Z univerzitetnega balkona je pred mnogimi leti navdušene ljudske množice nagovoril ameriški predsednik. Odločili so se, da bodo v spomin na veličasten dogodek trg zato poimenovali po njem. Vsi so se zavedali, da je veter novih moralnih vrednot začel počasi pihati prav zaradi njega. Na začetku je bila samo nežna sapica, potem je pihalo vedno močneje – na koncu je pravi vihar odnesel sprevrženo ideologijo, ki je desetletja zastrupljala svet. Stvari so se začele postavljati na svoje mesto davnega 5. novembra 2024. Američani so takrat lahko izbirali med dvema svetovoma. Vse od časov državljanske vojne država ni bila tako razdeljena. Na koncu je prevladalo mnenje, da Amerika potrebuje predvsem kapitalizem, svobodno razpolaganje z orožjem, nizke davke in ohranitev tradicionalnih vrednot. Poraženci so najprej skušali na vsak način preprečiti njegov prihod na oblast. Na koncu so morali obupati. Kmalu so spoznali, da demokracija pač ni več takšna, kot so jo dojemali oni.
Vsi so se strinjali, da je nov družbeni red idealen. Prav takšen, kakršnega so se Slovenci navadili skozi dolga stoletja. Temna lisa pretresljivih desetletij kaosa, zmede in moralne objestnosti je bila zdaj le še žalostna stran v zgodovinski knjigi. Pod Triglavom so spet zavladali red, disciplina, ljubezen do domovine in družine. Kolektivni interesi so se ponovno postavili pred individualne. Prej ali slej bosta to razumeli tudi Tina in Mateja.
