Foto: Luka Cjuha.
Postavimo otrokove meje – staršem
Davnega leta 1968 smo skupaj s sošolci nestrpno pričakovali konec pouka. Naš sošolec in dijak višjega letnika sta si v šoli skočila v lase. Ker sta vedela, da bi vsak pretep v šolskih prostorih lahko pomenil tudi izključitev, sta se dogovorila za pretep po pouku v parku blizu šole. In tako smo, kot v filmu, sošolci enega in drugega odšli v park, kjer se je začel »dvoboj«, ki pa ni trajal dolgo. Mimoidoča močnejša možakarja sta oba pretepača zgrabila, ločila, pošteno nadrla in pozvala k stisku rok. Možakarja nista ostala dolžna niti nam: nahrulila sta nas, kako lahko kaj takega pustimo. Domov smo odšli osramočeni in slabe volje.
Zgodba se s tem za sošolca ni končala. Še danes ne vemo, kako je za pretep izvedel pomočnik ravnatelja, ki je naslednji dan oba vročekrvneža poklical na razgovor. Pošteno jima jih je napel in jasno povedal, da se to za dijaka naše šole ne spodobi in da bosta ob naslednjem podobnem primeru izključena. To, da se je pretep zgodil zunaj šole, ga ni zanimalo. O dogodku ni bilo nobenega zapisnika ali druge administrativne navlake.
