Lahko je vse skupaj le spretna politična igrica, ampak odzivi so pa nadotroški. Najprej v luft skoči Janez Janša. Namesto da bi napisal stavek ali dva, spet ni mogel iz svoje kože. Zasrbeli so ga prstki in na dolgo in široko je Evi Irgl razlagal svet in domovino. Predvsem pa razlagal svojo bolečino in paranojo, da ga vsi preganjajo, vsi tožarijo, vsi zapirajo in mu strežejo po življenju. Še malo, pa mu bomo verjeli, da je bil v času, ko je pod korono z ukrepi discipliniral vse nas, res v smrtnem strahu za svoje življenje. Da je res verjel, da napisi Smrt janšizmu pomenijo neposredno grožnjo njemu samemu.
Robert Golob je posrečena hrbtna stran našega Janeza. Tako kot je Janez dvakrat razkazoval svojo moč in ego in jih potem dobil po buči, zdaj enako počne Robert. Da spomnimo. Janez Janša je z vrha Mercatorja odstavil Zorana Jankovića samo zato, da mu je dokazal svojo moč. Da mu je enostavno dal vedeti, kdo je gospodar v hiši. In kaj je dobil nazaj? Dvojni bumerang. Janković ga gladko premaga na državnozborskih volitvah s svojo Pozitivno Slovenijo in zadnjih osemnajst let kot župan Ljubljano spremeni v neosvojljivo trdnjavo za SDS in njegovega šefa. Da ne gre le osel, temveč tudi politik dvakrat na led, je Janez dokazal petnajst let kasneje. Svojo moč in ego je uporabil za razrešitev Roberta Goloba z vrha največjega trgovca z elektriko. In kaj je dobil nazaj? Še en bumerang. Robert ga je s svojim Gibanjem Svoboda gladko premagal pred dobrima dvema letoma.
In kaj je Robert najprej naredil? Logično, v njem se je sprožil maščevalni instinkt. Dajmo počistiti vse, ki imajo kakršno koli povezavo z Janezom. Ena boljših trditev te dni se glasi: Janez vsepovsod vidi udbomafijo, Robert pa vsepovsod vidi Janeza.
Skratka, v stilu »naredite mi to deželo spet normalno« se je najprej lotil policije. Policija in vojska sta bili pač od nekdaj čvrsti Janezovi utrdbi. Znal je obe ministrstvi prerešetati s svojimi kadri od kleti do vrha. Seveda je bilo samoumevno, da bo to naredila takratna ministrica Tatjana Bobnar. Ne glede na dejstvo, da je bila tudi sama neke vrste Janezova žrtev, ki jo je zamenjal z vrha policije, je vztrajala pri higienskem minimumu. Dajmo to narediti zakonito in strokovno. Z argumenti.
In tu se je zalomilo. Otroci na igrišču so si skočili v lase. No, eden z daljšimi lasmi je pač igral na karto upravitelja peskovnika. Ali ga je malo preveč zaneslo ali pa je bil narobe razumljen, se bo zdaj dokazovalo nekaj tednov. In tako je Tatjana šla. Jezna, užaljena, razočarana in prepričana, da to še ni konec zgodbe.
Nadaljevanje se je dogajalo ta teden. Robert je fasal ovadbo in spet smo pri tem, kdo je kaj rekel, kdo je kdaj in kje kaj rekel, kdo je bil pri kom in kdo je koga kaj prosil. Otroško špecanje in kazanje s prstom na drugega. In na mestu vprašanje: ali se res nista mogla med štirimi očmi zmeniti, da je bila vse skupaj otroška igrica in jo bosta pozabila? Vsak vzame eno besedo nazaj in adijo. Ali zdaj res potrebujemo tale mini medijski spektakel, ki samo znova in znova razkriva banalnost oblasti? Da oblast ni nič drugega kot trenutek blaženosti za osvojitelje, ki hitro pozabijo, kdo so in od kod so prišli. Prehitro začnejo verjeti, da vse znajo, da so vsemogočni in večni.
Pri Robertu Golobu se ves ferajn okoli njega obnaša podobno kot pri Janezu Janši. Vsi se trudijo ugoditi željam šefa in ga braniti na vsakem koraku. Kaj so najprej naredili poslanci Gibanja Svoboda? Vsi v en glas so zatrjevali, da stojijo za svojim predsednikom. Nobenega dvoma, nobene distance, temveč brezpogojna ljubezen do vodje. S terena prihajajo najbolj smešne zgodbice, ki tudi razkrivajo banalnost in bedo oblasti. Vse gredo približno takole. Odposlanec ali poslanec vrhovne oblasti pride z naročilom. Saj veste, želja gospodarja je taka in taka. Pričakujemo, da jo boste upoštevali. Če je ne boste, pa naj vas spomnim, da mi budno spremljamo, kaj počnete. Kaj govorite in kaj komentirate. Naši resursi vse analizirajo in zvesto sestavljajo črne liste. Pazite, da se ne boste znašli na njej. Ker potem veste, da za vas ne bo več mesta med izbranci.
Skratka, brez sramu se okoli trosijo neumnosti o črnih seznamih. O. K., da so med njimi spletkarji in paranoiki, ki ne znajo nič drugega kot svet in domovino videti kot eno veliko zaroto. Da pa v to verjamejo in okoli raznašajo neki neobremenjeni osebki, ki so se znašli v pravem trenutku na listi zmagovalne stranke, pa ni le skrb zbujajoče, temveč naravnost tragično. Nam pa ostane le to, da se ob vsem skupaj zabavamo. Imamo pač privilegij, da živimo v tako smešnih časih. Na žalost tudi tragičnih ...
