To slednje je globokoumno izjavil Anže Logar. Po dveh letih napovedi, da se začne nova zgodba, je zdaj postal veliki frajer. Frajer, ki bo zapustil največjo stranko SDS, dal košarico njenemu nesmrtnemu vodji Janezu Janši in iz stranke odpeljal kopico članov. Frajer, ki je za sodelovanje z vsemi, razen z Levico. Levice itak nihče ne mara imeti blizu sebe. Strah pred levičarstvom še vedno hodi po deželi Kranjski. Še mladi, od katerih se računa na vsaj malo revolucionarnega naboja, so v zadnji anketi napovedali ta premik. Nič več ne korakajo v levo, temveč v desno.

Seveda se Anžetova akcija sliši fino za uho. Mladi agilni član, ki je dosegel vse, kar se v stranki lahko doseže, razen da postane njen šef, se upre in gre svojo pot. Ker dobro pozna delovanje največje in najbolje organizirane stranke v samostojni Sloveniji, jo bo lahko napadel tam, kjer je najbolj šibka. Iz stranke bo odpeljal vse, ki niso dobili svojega kosa pogače, vse, ki nočejo več živeti od obljub, in vse, ki so padli v nemilost pri šefu. Nova stranka, ki bo zagotovo imela kakšno fino ime v stilu sodelovanja in preporoda, bo resna tekmica in izzivalka. Na soočenjih se bo vajenec Anže udaril z mojstrom Janezom in mu lahko v obraz zabrusil, da nova stranka ni kopija njegove stare organizacije, temveč vitalna in moderna tvorba, ki bo počistila z vsem starim in postanim. Anže bo lahko, osvobojen spon in omejitev bivše stranke, odprl vsem nam srce in dušo. Povedal, da je bil že ves čas nekaj drugega od tega, kar smo videli.

V tem pa tiči vsa zadrega. Vsa leta, četrt stoletja smo gledali vojaka, ki ni delal nič drugega, kot zvesto služil gospodarju. Zanj je počel tudi stvari, ki jih mnogi pri zdravi pameti ne bi niti v sanjah. Sanjal je o nekih zarotah in o tem obveščal tuje novinarje. Jim pod vrata hotelskih sob potiskal obtožujoče dokumente o neljubih medijskih personah in se oglašal takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal in glavo skril v pesek. Ta junak, ki je po petindvajsetih letih spregledal, bo v naslednjih dveh letih marsikaj zanikal. Oziroma to opravičeval kot svoj prispevek k domovinski dolžnosti in obrambi mlade države ter demokracije. Okej, si pač mlad in zaletav. Si pač ambiciozen in pripravljen marsikaj požreti in prenesti. Pride pa trenutek, ko spoznaš svojo zmoto in se očistiš za nazaj. Anže se bo zdaj dve leti kopal v tej sveti vodi očiščevanja in razlagal, kaj je res počel in mislil. Skratka, dobili boste na pladnju prerojenega in prekaljenega borca za vse dobro v tej deželi.

Še večja zadrega pa je dejstvo, da SDS ni več stranka. Po vseh zunanjih znakih se je spremenila v sekto. Sekto, ki jo vodi večni guru, ki je nezamenljiv. Duhovni oče, ki sploh nima konkurence in je nenadomestljiv. Brez njega organizacija razpade, ker jo skupaj drži ravno avreola najvišjega na vrhu piramide. Ta glas najvišje avtoritete je zapeljiv, usoden in vsi verniki so očarani z njim. Vsem je v čast, da mu lahko služijo. Največja sreča pa je, ko se lahko slikajo z njim, skratka, so v njegovi bližini. Vsi guruji so imeli ta magnet. Magnet privlačevanja vseh okoli sebe. Kopico koncentričnih krogov, na katerih vsi krožijo kot sateliti okoli sonca. Ja, vsak šef sekte je središčno sonce. Sila privlačnosti pa deluje na vseh krožnicah enako. Oziroma izjemno težko se je iz te krožnice iztiriti. Si pač tam. Na veke vekomaj. Stranko lahko zamenjaš, sekte nikoli.

Približno to znajo povedati vsi, ki so bili in so še v teh krožnicah. Enkrat SDS, večno SDS. Lahko te šef odpika ali spregleda, lahko izstopiš, lahko si razočaran, lahko si ljubosumen na druge, ampak globoko v sebi si trden člen. Zvesti član, na katerega se lahko vedno računa. Speči agent, ki bo stopil na sceno takoj, ko ga pokliče glas gospodarja. Po nogometno, si ves čas na rezervni klopi in čakaš na svojo priložnost. V sekti gre za odvisnost. Lahko abstiniraš, ampak ko se pojavi šansa, se ne moreš upreti.

Pred dobrimi tremi desetletji je Francis Fukuyama napovedal konec zgodovine, kot jo poznamo. Zdaj vemo, da gre za konec politike, kot jo poznamo. Politika ni več stvar političnih strank. Še manj idej in ideologij. Politiko so zamenjali interesi. Interesi globalnih korporacij in interesi posameznih industrij. Zadnja leta spremljamo interese vojaške industrije, ki se ne ozira na nobene ideologije ali stranke. In ko vas bodo raznobarvni Anžeti prepričevali, da gre za programe, da gre za vrednote in usmeritve, vedite, da gre le za interese. Interese moči in denarja. Napovedana velika koalicija je točno to. Neskončen interes vseh, ki hočejo več …