Polotok v južnem delu Kitajske je bil pred prihodom Evropejcev manjše naselje z imenom A Ma Gao, kar je pomenilo »kraj, kjer živi boginja A Ma«. Portugalcem se je ime zdelo predolgo, zato so ga enostavno skrajšali v Macao. Na prvi videz naselje ni bilo nič posebnega, vendar je imel polotok odlično strateško lokacijo, kar je pritegnilo pozornost portugalskih pomorščakov, ki so pristali leta 1557. Od samega začetka so imeli dokaj dobre odnose s cesarsko Kitajsko, saj so želeli dobiti trgovske pravice. Večjo nevarnost so videli v drugih evropskih tekmecih, ki so prav tako oblegali kitajsko obalo s svojimi ladjami, najboljši dokaz pa se vidi na glavni trdnjavi na hribu, kjer so topovi postavljeni samo v dve smeri, in sicer proti zalivu, od koder so pričakovali napad Nizozemcev. Na dveh straneh proti kitajski notranjosti orožja ni bilo.
Lotili so se gradnje trdnjav in cerkva ter urejanja trgov v portugalskem slogu. Nekaj let kasneje so že imeli svoj senat in trg pred senatno stavbo je bil poimenovan Senado. Urejen je v značilnem portugalskem slogu, ko se ploščice na tleh postavijo v obliki sivo-belih valov. Arhitekturna zapuščina je danes glavna turistična atrakcija v starem delu mesta, ki privabi nekaj milijonov obiskovalcev letno iz vsega sveta. Ob glavnem trgu je tudi zgradba glavne pošte, ki izjemno spominja na poštno stavbo na Slovenski cesti v Ljubljani in čez trg se usmerite proti dominikanski cerkvi in ruševinah katedrale sv. Petra, ki se nahaja ob vznožju glavne trdnjave. Ulice so polne turistov iz celinskega dela Kitajske, vendar je naš pogled pritegnil ravno sredozemski slog balkonov in oken. Resnično imate občutek, da ste nekje v Piranu. Tudi vreme je bilo prijetno in z vrha trdnjave je čudovit razgled na mesto. Samo nekaj deset kilometrov stran se nahaja Macaov večni rival, bogati Hongkong, s katerim imajo zelo dobre trajektne povezave.
Ko hodite po mestu, povsod vidite manjše pekarne, ki prodajajo azijske in evropske dobrote, na pločnikih pa vas pozdravijo lični kažipoti v kitajščini, portugalščini in angleščini. Ulice so čiste, veliko je klopi in manjših parkov pod velikimi drevesi, ki vas spomnijo na Iberski polotok, razveseljujoče pa je bilo tudi dejstvo, da v petih dneh obiska niti enkrat nismo videli brezdomca ali berača. Portugalska vlada je že leta 1974 želela Kitajski vrniti Macao, vendar je kitajska vlada predlog zavrnila, saj so v mednarodnih očeh želeli ohraniti zaupanje, da je komunistična oblast sposobna delati kompromise in posel. To so bila leta, ko so v Macau izdelovali in izvažali ogromne količine igračk, v ospredje pa je vedno bolj prihajalo igralništvo, ki je danes gonilna sila ekonomije. Hoteli, ki imajo v pritličju ali podzemnih prostorih urejene igralnice, so na vsakem koraku in Macao letno naredi sedemkrat več prometa v igralništvu kot Las Vegas. Ob sprehodu ponoči vidite popolnoma drugačno podobo istega mesta, saj povsod zažarijo bleščeče reklame in svetleči napisi.
Ker nas kazinoji niso zanimali, smo se usmerili raje v raziskovanje mestnega vrveža in pestre zgodovine. Vplivi različnih kultur so vidni na vsakem koraku in nič ni čudnega, da hodite po ulici s tradicionalnimi kitajskimi trgovinicami, potem pa se vam na manjšem hribčku nenadoma prikaže portugalsko gledališče v klasičnem evropskem slogu. Našo pozornost so pritegnile tudi rešetke na oknih. Skoraj povsod so in razložili so nam, da sta razloga dva: z rešetkami preprečijo vlome v stanovanja, hkrati pa železne palice na oknih preprečijo vdor kakršnih koli večjih predmetov v času tajfunov, ko vetrovi dosežejo hitrost tudi do 200 km/h. Gneče na cesti ni, čeprav je Macao najbolj gosto poseljena regija v svetu, saj ima skoraj 21.000 prebivalcev na kvadratnem kilometru. V mestu še vedno živita dva odstotka prebivalstva, ki govorita portugalsko, in tudi javne ustanove imajo napise v portugalščini. Nekdanja kolonialna sila je Macao vrnila matični državi 20. decembra 1999, ko se je pred guvernerjevo rezidenco spustila portugalska zastava, ampak dejanje je bilo bolj simboličnega pomena. Konec 90. se je Kitajska že odpirala svetu in Macao je bil skupaj s sosednjim Hongkongom eno tistih območij, ki so dobila večje državne naložbe v infrastrukturo.
Da mislijo resno z razvojem učinkovitejše infrastrukture, so Kitajci prejšnje leto s pomočjo umetno zgrajenih otokov povezali Macao in Hongkong tudi z modernim mostom, kar je pri avtorju kolumne vzbudilo neprijetno primerjavo s sago o drugem tiru. Gre za neverjetni gradbeni dosežek, saj se zdaj lahko v eno uro trajajoči vožnji z avtobusom popeljete 55 km po avtocesti, medtem ko skozi okno pod sabo opazujete morje.
