Okužena z imperializmom in kulturo takojšnjega zadovoljstva se je roka sama stegnila in prijela za škatlo. Razum ji je govoril, naj jo spusti, ker kupovati zmes za palačinke v škatli nima nobenega smisla. Časa v resnici ne pridobiš, ker na roke zmešati testo za palačinke vzame ravno toliko časa kot odpiranje škatle in prebiranje navodil. Pa še okus je boljši, kot pri vseh rečeh, ki so narejene od začetka.
Srce pa se je uprlo in hotelo nesti domov škatlo in vso mitologijo, ki se je nalepila nanjo. Vseeno je, kaj je notri, škatla je lepa. Prav iz take škatle je palačinke pekla Marilyn Monroe tik pred smrtjo. Karton je bil oblikovan nostalgično. Vse skupaj je bilo narejeno v estetiki petdesetih let in je govorilo o domačnosti, Poštni kočiji na črno-beli televiziji ter malih ljudeh in velikih mestih. "Andy Warhol ne bi niti za hip pomišljal," je srce polemiziralo z razumom. Razum pa je odgovarjal, da bo to še ena škatla, ki se bo valjala po policah nad štedilnikom, dokler vsebini ne bo potekel rok uporabe. Spominjala je na izdelke, ki jih je mogoče najti v majhnih trgovinah v vzhodnem Brooklynu. "Nepretenciozne reči preprostega dizajna, ki pogosto presenetijo z izvirnostjo," je moledovalo srce. Prav o takih stvareh poje Garrison Keillor v oddaji The Prairie Home Companion, ki se od prvega predvajanja leta 1974 ni niti za las spremenila. "Tako kot ta škatla." Razum je hladno in od daleč zavračal sentimentalizem in potiskal roko nazaj na polico.
"Ampak danes je 11. september," se je spomnilo srce. Škatla je padla v košaro. To je bil premočan argument. 11. september danes nima več tiste moči, kot jo je imel včasih, ko je samo njegova omemba premikala svetove, začenjala vojne in napotila vzhodnoevropske države k podpisovanju neumnih deklaracij v Vilni. Vendar zmore še vedno dovolj prepričljivosti, da napelje človeka na nespametne odločitve.
Naslednji dan je bila sobota, ko se zjutraj pečejo palačinke. Vzel sem škatlo in prebral navodila. Nekoliko so presenetila. Na izdelkih so danes običajno navodila v poljščini, romunščini in bolgarščini. Tukaj pa so bila v angleščini, francoščini in španščini. Kakšna nenavadna izbira. V bel prah sem dodal pol litra mleka in eno jajce, vse skupaj premešal, segrel ponev in se posvetil zenu in umetnosti pečenja palačink. Priprava palačink je prav neverjetno primeren čas za meditiranje.
Poskušal sem se spomniti, kaj nam je prinesel 11. september. Nekaj dni pred tem velikim dogodkom sem po enem letu za nekaj dni odšel iz New Yorka in si zrušenje nebotičnikov ogledal na televiziji. Ko sem se dva dni zatem vrnil v mesto, sem šel peš od Union Squara dol po Broadwayu proti mestni hiši in vojaški policiji kazal prepustnico za prehod policijskih pregrad. Trajalo je kar nekaj časa, ker na ulicah niso bili policisti, ampak vojaki. To je bilo šokantno. Vojska v maskirnih uniformah na ulicah New Yorka s hummerji in M-16 v rokah je bila vzvišena nad policisti. Tudi ob silovitosti dogodka je bilo to strašljivo. V New Yorku je do tega dneva imela pravico nositi orožje samo policija. Ampak vsi so govorili, da se je 11. septembra spremenil cel svet in sprejeti je bilo treba nova pravila.
Takrat je postalo moderno govoriti, da svet ni eden, ampak sta dva. Dve kulturi, dve civilizaciji, dve vojski. Mi in oni. Spopad civilizacij Samuela Huntingtona je postal uspešnica.
Nalagal sem eno palačinko na drugo in razmišljal, kako je v tistem trenutku Savdska Arabija postala simbol vsega tistega, kar mi nismo. Osama Bin Laden je bil iz te dežele. Vse, kar je bilo povezano z njim in njegovo domovino, je pomenilo čisto zlo. Človek je moral paziti, kaj govori v družbi. Že če si samo omenil, da si se kdaj motal po Arabiji in da znaš nekaj malega jecljati po arabsko, si postal sumljiv tujec. In to v deželi, kjer znajo biti ljudje zares gostoljubni in širokega srca. Enkrat sem pripomnil, da je napad na Svetovno trgovsko središče rezultat ameriškega napada na Irak v takrat še prvi zalivski vojni, pa sem skoraj izgubil prijatelje. Visoki slovenski diplomat je vzrojil name, ko sem rekel, da je 11. september logična posledica ameriške zunanje politike. "To je čisto in absolutno zlo, ki ne potrebuje vaše interpretacije," je skoraj kričal in ni dopuščal ugovorov. Ravnokar se je vrnil iz Washingtona, kjer so na hitro skovali teorijo svetovnega zla in vojne proti njemu.
Obveljalo je, da je na tej strani civilizacija, na drugi pa barbarstvo. Nič ne pomaga. Civilizacija se mora mobilizirati in z bombniki naučiti barbare manir.
Arabci so postali žanr, v katerem so cele gruče piscev tekmovale v tem, kdo bo bolj natančno popisoval njihovo tujost. Postali smo popolnoma inkompatibilni, kot bi ena civilizacija tekla na windowsih, druga pa Applovih powerbookih. Videti je podobno, ampak eni ne morejo razumeti drugih, ker jih poganjajo različni operacijski sistemi. Mi gremo na krščanstvo, oni na islam. Logika ne pomaga nič. Skupaj lahko pridemo samo v vojni. Naslednjih nekaj let se je zdelo, da zgodovina potrjuje ta sklep. Tudi železna vojaška logika je propadla pred tujostjo civilizacij. Zahod je šel na vojno na vzhod in veličastno propadel.
Palačinke so bile brezhibne. Prav takšne, kot so jih pekli pri Lite Bites na aveniji Manhattan v Brooklynu. Šele takrat sem pogledal na škatlo, da bi videl, kje v Ameriki so izdelali to imenitno mešanico.
Zadovoljno sem se režal samemu sebi. Made in KSA je pisalo na škatli. Ne, ne. To ni niti Kosovo, niti Kirgizija, niti Koreja. KSA je kratica za Kingdom of Saudi Arabia. Instant mešanico za ameriške palačinke, za čisto prave ameriške palačinke z navodili, da se jih prelije z javorjevim sirupom, so naredili nekje med Meko in Medino. Prav v srcu tistega sveta, s katerim smo zadnjih osem let v vojni. Naslednjič, ko mi bo kdo začel resno govoriti o spopadu civilizacij, ga bom peljal v Mercator. Spopad je resničen, s civilizacijami pa nima nobene zveze.
Morda je nam ta svet tuj in nerazumljiv, ampak oni popolnoma razumejo, kako deluje krščanstvo. Tudi v najbolj neverjetnih in nepričakovanih detajlih.
Na podlagi te štedilniške modrosti tvegam napoved. 11. september je bil odgovor na prvo zalivsko vojno in desetletja ameriške zunanje politike do Bližnjega vzhoda. Na letala so sedli ljudje, ki so prišli iz dežel od Egipta do Pakistana. Ob odgovoru na vojno v Iraku, Afganistanu in Pakistanu bo padec Svetovnega trgovinskega centra zbledel. Evropa bi lahko začela pošiljati sporočila svojim vzhodnim sosedom in jim razlagati, da pred osmimi leti ni mislila resno.
