Verjetno je tako, da čim bizarnejša je metoda, tem lažje ji verjamemo. Denimo kefalomantija: v postopku segrevamo oslovsko ali kozjo lobanjo ter naštevamo besede, povezane s tem, kar nas zanima. Ko lobanja poči ali se premakne oslovska čeljust, je to znamenje za kefalomanta, da se pri recitaciji ustavi. Bogovi so spregovorili.

Enemu od orakljev sodobnega časa je ime Ray Kurzweil. Ime sem prvič srečal v drugi polovici osemdesetih, natisnjeno na zgornji strani sintesajzerja oziroma semplerja – takrat še novega glasbenega inštrumenta, ki je klaviaturistom omogočil, da so v priročni, kompaktni in prenosni obliki po studijih in špilih prenašali zvok klavirjev, orgel, godal, pihal, trobil, tolkal in še česa. Takrat v resnici nisem imel pojma, da je Kurzweil dejansko nekogaršnji priimek in da je dotični Ray že desetletje pred tem razvijal tehnologijo optične prepoznave znakov ter sintezo govora, kar je ameriško govorečim slepim v sedemdesetih letih omogočilo, da so lahko poskenirali poljubno besedilo in ga tudi poslušali s pomočjo naprave Kurzweil Reading Machine. Zadevo je uporabljal tudi Stevie Wonder in legenda pravi, da se je na začetku osemdesetih pritožil Kurzweilu nad nadležno razliko med kvaliteto sintetiziranih zvokov v takrat dostopnih sintesajzerjih in tem, kar lahko proizvedejo tradicionalni glasbeni inštrumenti. Leta 1984 so začeli prodajati prvi Kurzweil K250 s trditvijo, da glasbeniki ne razlikujejo med tem in zvokom pravega koncertnega klavirja.

Danes je 76-letni Kurzweil še vedno aktiven, vsakdanji kruh si služi kot glavni raziskovalec in umetnointeligenčni vizionar v podjetju Google. Širše je znan tudi po orakeljskih napovedih glede razvoja tehnologij, predvsem umetne inteligence, ki jih je objavljal v svojih knjigah vse od leta 1990 naprej. Ker je od takrat minilo že precej časa, je mogoče nekatere napovedi tudi preveriti. Med znamenitejšimi iz te knjige so denimo telefoni, ki znajo prevajati, samovozeči avtomobili v zgodnji prvi polovici 21. stoletja, prenosni računalniki za otroke z inteligentno in zabavno vsebino (hm), brezžična omrežja, po katerih krožijo dokumenti, elektronska pošta, »tudi ljubezenska sporočila«. Za leto 1990 so bile to kar divje napovedi in človek se nikakor ni ustavil. Zadnja knjiga z naslovom Singularnost je še bližje: ko se bomo združili z umetno inteligenco je izšla junija letos. V njej razlaga, kako bo z nanotehnologijo in razvojem umetne inteligence mogoče združiti naša biološka telesa z umetnointeligenčnim oblakom. Posrečen del knjige se mi zdi sokratski dialog med Rayem in Kasandro, v katerem preigravata ugovore zoper njegove napovedi. Kasandra je seveda lik iz grške mitologije, ki ji je Apolon najprej dal dar prerokovanja, da bi jo osvojil, ko ga je zavrnila, pa jo je obsodil na to, da njenim napovedim nihče ne bo verjel, čeprav bodo resnične. Ray, genialno.

Sam si kakšnih orakeljskih zmožnosti seveda ne bi pripisoval, za to kolumno pa se mi je zdelo zabavno nekoliko razmigati možgane in razmisliti o možnostih, ki jih bo v prihodnjih letih s seboj prinesel razvoj jezikovnih modelov z vključenim znanjem o slovenskem jeziku in slovenski kulturi, vključno z zasebnimi, »samo mojimi« modeli. Kaj si lahko z(a)mislimo? Nekateri sladki sadeži so očitni: individualizirani asistent, ki ima dostop do celotnega arhiva moje pošte in v slovenščini sestavlja elektronska sporočila po mojih (lahko tudi izgovorjenih) navodilih. Če po kurzweilovsko tega individualiziranega digitalnega sebe zapakiram v model, ki bo do potankosti poznal moj osebni slog in bo nasploh vedel vse o meni, se bo z »mano« na nek način mogoče pogovarjati tudi, ko me ne bo, in to v slovenščini. To misel je potem mogoče aplicirati na druge osebke z zadostnim analognim ali digitalnim arhivom. Bi se radi pomenili s Cankarjem? Mogoče kar pri šolski uri. Nova Cankarjeva črtica? Ko bo zgenerirana, se lahko pomenimo, kaj bi in česa ne bi napisal. Bi radi zgodbo Madame Bovary prestavili v Škofjo Loko in se zabavali, ko se bo sprehajala po Loškem gradu, Placu in Lontrgu?

Verjetno je, da bodo zanamci imeli precej drugačen odnos do jezikovnih ovir in zidov, kakršnih smo vajeni mi. Normalno bo, da je dostopno vse, kar je bilo kdaj javno rečeno ali zapisano, ne glede na jezik. Bi radi sprotni prevod iz finščine? Iz jezika urdu? Morda samo povzetek poljubne dolžine? Bi radi, da v vašem najljubšem filmu Leonardo DiCaprio govori z glasom Sebastijana Cavazze? Da z enim ukazom umetni inteligenci zagotovite otroku, da bodo liki v risanki govorili slovensko? V primorskem ali štajerskem narečju? Kdo bi se v šoli mučil s pravopisom, slovnico in jezikovnimi napakami, če je spodobno besedilo en ukaz stran. Preberite to kolumno čez pet let, pa bomo videli. Me zanima.