Hrib Sabotin, ki je v prvi svetovni vojni krvavo in kljubujoče ločeval avstro-ogrsko vojsko na eni strani od italijanske na drugi, dobra tri desetletja kasneje ni bil nikakršna ovira ljubezni, ki je vzniknila med dekletom in fantom iz dveh vasi ob Soči, ležečih na nasprotnih vznožjih Sabotina.
Franc je kot deček sanjal, da bo postal učitelj. Toda starša, ki jima je komaj uspelo preživljati desetčlansko družino, nista imela denarja za njegovo šolanje. Star trinajst let je bil poslan v uk za krojača k poznanemu krojaškemu mojstru v Gorico. Ani delo na majhni družinski kmetiji ni bilo v zadovoljstvo, želela si je nekaj več. V prostih večernih urah je zato navdušeno pridobivala šiviljske spretnosti pri šivilji iz sosednje vasi.
Ana in Franc sta skupno življenje začela v na novo nastajajočem mestu ob meji. Družino sta preživljala z dvema šivalnima strojema, ki sta ju obrnila drug proti drugemu, da sta se med delom z lahkoto posvetovala in poklepetala. Krojaške veščine sta izpilila do popolnosti: hlače, dolge bele poročne obleke, ženska krila, običajna in tista ukrojena, moške obleke, kostimčki, bluzice in plašči … Njun delovnik se je začel zgodaj zjutraj in se zaključil pozno ponoči. Njuna delavnica v pritličju hiše ni bila le delavnica, bila je tudi družinska dnevna soba. Otrokoma sta bila vsak trenutek na razpolago z nasvetom, pogovorom in tolažbo. Smeh, klepet, televizijske oddaje in drdranje šivalnih strojev so bili stalnica družinskih večerov.
Otroka Ane in Franca sta odrasla in sta se odselila. Ani je ostal Franc, Francu pa Ana, ostalo jima je znanje, ostali so jima šivalna stroja in ljubezen do poklica. Šivala sta še naprej in ostarela. Starost je Ano oropala spretnih prstov in ostrega vida, zato ni več zmogla šivati. Še naprej je lahko kuhala in skrbela za rože okoli hiše ter bila zato zadovoljna in vesela. Starost je bila do Franca prizanesljivejša. Na pragu osemdesetih let ni imel več potrpljenja za šivanje oblek, a na račun krojaških spretnosti je postal »ta glavni« za popravila oblačil, ki so jih ljudje kupovali onkraj meje. Svoj moto, da v življenju ni vredno komplicirati, je v starosti pogosto jemal dobesedno in brez zavor: če je imel v roki vijolični sukanec, ga je uporabil za krajšanje obleke, pa čeprav je bila ta zelene barve. »Delodajalci« so bili obzirni, nikoli se niso jezili, le prijazno so ga prosili, naj sukanec neustrezne barve zamenja z ustreznejšim. Kako lepo je, če te na starost spoštujejo!
Anina in Frančeva starost je bila mehkejša in prijaznejša tudi zaradi pomoči prijaznih sosedov, predvsem pa zaradi nečakinje Vlaste – ženske čudežnih rok in mojstrice tisočerih odtenkov sočutja srca. Samo ona ve, kolikokrat je Ani in Francu priskočila na pomoč, bodisi z obiskom in sočutno besedo bodisi z dvigom, ko sta padla v vrtu.
Franc je zbolel in obležal. Nikoli v življenju ni bil hospitaliziran. Zakaj bi ga v bolnišnico poslali tokrat? Otroka sta se ob podpori njunih družin odločila, da bodo za očeta poskrbeli doma. Franc se je vse manj prebujal, čez nekaj dni umrl, ponoči, ob svoji Ani, v njuni postelji.
Spomini na Franca in obiski bližnjih so blažili Anino osamljenost. Ana je obiskom vselej postregla s kakšno jedjo, ki jo je še zmogla pripraviti sama. A vse pogosteje je jedi pozabila soliti ali začiniti, solato je pogosto postregla le oprano. Demenca je vse bolj brezsramno opozarjala nase. »Joj, kako prazno glavo imam,« je Ana kar naprej ponavljala. »Kaj se dogaja z menoj?« »Mama, saj veš, da si že stara, leta so prinesla vse tvoje težave,« so jo tolažili njeni.
Ker je Ana potrebovala vse več pomoči, sta se njena hči in sin odločila za oskrbo v domu starejših. Ana se je na novo okolje hitro prilagodila. Njena glavna skrb v domu je bila, da ne bo zamudila kosila in večerje. Z domačimi je rada popila kavo v kavarnici doma starejših. »Joj, kako prazno glavo imam,« je ponavljala, medtem ko je znova in znova poizvedovala, kaj so naročili ostali pri mizi. Začudena je bila, da lahko vnuka pijeta vročo čokolado, saj je čokolada vendarle trda.
Nekega večera je Ana pri presedanju z invalidskega vozička na posteljo padla. Zlomila si je kolk. »Oh, ne, a zdaj, ko sem vsa betežna, bom morala še na operacijo,« je bila obupana. »Ne bo treba, mama. Prestara si, operacije ne bi prenesla.« Ana je zbrala misli in bila povsem odločna: »Potem pa grem na operacijo, saj sem vam že povedala, da si želim umreti.«
Anini bližnji so se skupaj z zdravniki odločili, da operacija ni primerna oskrba za Ano. Bolečine so ji lajšali z morfinom. Najpomembneje je bilo, da so Ani omogočili udobje, da ni trpela. Udobno je zaspala in se le sem ter tja za kratek čas prebudila. Osebje in njeni domači so poskrbeli, da ni imela suhih ust. Tudi vnuki so ji z majhno brizgo s hladno vodo vlažili usta. Ana je bila umirjena. Čez nekaj dni je umrla.
Življenjski zgodbi Ane in Franca sta preprosti. A v svoji preprostosti sta neizmerno bogati, saj slavita življenje, ko se razcveta, ko usiha in ko ugaša. Neskončno lepo je imeti take starše. Hvaležen.
