Ob pojavu puščavskega prahu v zraku je bil govor o povečanih koncentracijah malih trdnih delcev (PM10), ki niso zaželeni, vsaj ne s stališča zdravja ljudi. Tako majhni delci nam prodirajo v sluznico, gredo v pljuča in niso ravno značilnost klimatskih zdravilišč. Dokaz, da na Zemlji vse naravno ni nujno zdravo. No, saj so pri vulkanskih izbruhih razni žvepleni plini tudi vse prej kot koristni za nas, pa še kaj bi se našlo. A zanimivo se mi zdi, da vsak tak prodor puščavskega prahu občutimo kot grožnjo, kot nekaj, na kar moramo paziti in se zapirati v bivališča, da nam ne bi škodilo. Pa čeprav se zgodi dvakrat, morda trikrat na leto ali pa še to ne, namreč, da pride do dovolj visokih koncentracij v ozračju. Navsezadnje nisem slišal, da bi bilo med prebivalci puščavskih predelov kaj več pljučnih bolezni kot pri drugih (morda pa ni raziskav na tem področju?).
UPORABNO DOVOLJENJE
Bodo zapor Dobrunje sploh lahko odprli?
