Res. »Kot vemo, obstajajo stvari, za katere vemo, da jih vemo,« je v počasnem ritmu recitiral Rumsfeld na tiskovni konferenci, kjer je na hitro odpravil dejstvo, da nikjer v Iraku ni bilo atomskih bomb, strupenih plinov in drugih orodij konca našega sveta. »Vemo, da obstajajo stvari, za katere ne vemo. Torej obstajajo nepoznane stvari, za katere vemo, da zanje ne vemo. So pa tudi stvari, za katere ne vemo, da jih ne vemo.« Sonet.

Lepše ni še nihče utemeljil nujnosti vojaškega spopada na negotovosti, ki izhaja iz nevednosti, in tudi nujnosti, da se konča s porazom. Anja Zag Golob je bila upravičeno zgrožena, ker plemenito tradicijo njenega ustvarjanja, ki seže od Epa o Gilgamešu do njene zadnje sijajne zbirke Poskus vsakdanjosti, postavljam v isto vrsto kot goljufivo retoriko obrambnih ministrov.

Padel sem v jamo, ki sem si jo sam skopal. Ko me je vprašala o dinamiki sodobne slovenske politike, sem kopal še naprej. Vprašanje je bilo postavljeno v duhu, ki je te dni običajen v Sloveniji. »Vidiš, kaj nam delate?«

Kaj vam delamo? Pred odličnim zborom, ki se je zbral v prostorih nekdanjega minoritskega samostana, sem imel vizijo geneze slovenskih politik. Samostan so gradili frančiškani. Nekaj zdravega liberalizma sv. Frančiška, ki je pridigal ptičem, je v srednjeveških zidovih lutkovnega gledališča ostalo. Kako v vzvišenem jeziku liberalizma razložiti tragično usodo, ki doleti vsakogar, ki se v slovenščini loti s svežim obrazom razvozlavati politiko dominikanca Savonarole in njegovih dedičev? Samo na kratko sem posvaril pred izbiro Novogoričanov v vrh slovenske politike. Nova Gorica je mesto, ki v svojem središču nima katedrale, ampak igralnico in lokale s slačipuncami. Tudi s slačifanti. Cerkve so na periferiji med servisnimi dejavnostmi skupaj z gasilskim domom, policijsko postajo in zaporom. Zdaj vsi jamrajo, da so vplačali za udobno potovanje z nekaj malega avanture, potem pa so letala in avtobusi zamujali, povsod je bila gneča, hoteli razpadajo in ves čas dežuje. Kaj ste pa pričakovali? A enkrat ni bilo zadosti? Dvakrat ste izvolili Novogoričane. Prav vam je. Mesto ima eno svojo zelo posebno kulturo. Zato so ga Evropejci tudi izbrali za svojo kulturno prestolnico. Nova Gorica je kot New York. Tja ne greš zaradi vremena.

Zdelo se mi je, da v Mariboru razumejo moja lokalpatriotska čustva. Tudi Maribor je bil prestolnica kulture. Oni vedo, o čem govorim.

V odgovoru pa sem želel dati nekoliko bolj univerzalno razlago ambicij po vodenju države in njihovih nepredvidljivih usod. Kako človek iz province, ki je še kar dober v svojem poklicu, stopi na pot, ki ima za cilj najvišjo izvršno funkcijo v državi? Na začetku ima težavo. Svoje delo zna delati, sanja pa se mu ne, kako se dela politika. Ve, da potrebuje program. Slovenskemu narodu je politično govorico dal France Prešeren. V roke vzame zbrana dela očeta slovenskega naroda in preleti njegovo najbolj slavno delo, ki je ljubezenska pesem in politični program.

»De bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije, in spet zedinil rod Slovenš'ne cele!« se mu takoj zazdi dovolj dobra programska zasnova. Bere naprej.

»De b' od sladkóte njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele viharjov jeznih mrzle domačije!«

To je ničelna rešitev akcijskega načrta. Nastopiti je treba kot pesnik. Oboje je treba razviti v program in pristopiti k realizaciji. Vsak trezen politik ve, da ne zmaga ustrahovanje, ampak obljuba boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja pa ni prepričljiva, če ni izrečena z iskreno ljubeznijo.

Za to se najprej zaljubi. In potem previdno piše program tako, da »po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja v prednje koncu je začeta«. Prešeren je bil mojster kontinuitete. Zadnji stavek prvega programskega člena je prvi stavek naslednjega člena in tako v lahkotnem ritmu do konca. Jezik mora biti očarljiv zaradi identifikacije zaljubljenega politika in njegovega programa, ker »enak je pevec vencu poezije«.

Program je izliv ljubezni do naroda, ki se mu je avtor predal, od naroda pa razen vdanosti in zvestobe ne pričakuje skoraj nič. Pazljivo piše svojo ljubezensko pesem tako, da prvi verzi vsakega člena na koncu tvorijo strnjen programski dokument korenitih sprememb v dvanajstih točkah.

Izdelek mora biti na robu genialnosti. Hkrati v vsakem stavku izraža gorečo ljubezen do naroda in skandira kristalno čiste napovedi pogumnih reform. S pesmijo v srcu in srcem v roki stopi pred narod v senci spomenika Franceta Prešerna in zmaga.

Seveda smo ga izvolili. Sledil je programu in se je res zaljubil. Pika. V politiko je treba uvoziti poklicne politike. Poezijo veliko bolje pišejo pesnice in pesniki.