Slovenija je eno tako vaško nogometno igrišče. Igrišče je že nekajkrat preorano, malo visi in en gol je večji od drugega. Približno s temi besedami je Gregor Golobič slaba dva tedna nazaj na nacionalki metaforično orisal našo deželo. Gregorja se še vedno drži stara stigma, da je človek iz ozadja, da manipulira, da mešetari, da hoče imeti vpliv, da ne more iz svoje kože, skratka, da počenja stvari, ki gredo drugim na živce. In vsi se počutijo ogrožene. In vsak ima svojo zgodbo in izkušnjo. Najlažje pa je nekoga odpraviti, definirati ali mu zmanjšati pomen s tem, da se ga označi kot Golobičevega človeka. Novi oblastniki niso izjema.
Ne glede na to, da je na vprašanje Ksenije Horvat, ali svetuje tudi novemu šefu vlade, rekel, kako naj mali golobič svetuje velikemu golobu, bi bilo dobro, da se nekaj njegovih misli vzame kot brezplačno popotnico pri upravljanju države. Vem, da se bo težko izogniti stari bolezni, da je vsak, ki pride na funkcijo, prepričan, da je nad njim samo še nebo. Čez noč zna vse in čez noč čudežno dobi vse veščine vladanja. No, za začetek bi vsi potrebovali le eno veščino. Veščino obvladanja. Da jih prehitro ne zanese.
Prosto po Gregorju, oblast prehitro postane last in strast. Ja, težko se je temu upreti. Težko je ostati ponižen in skromen. Težko se je upreti skušnjavi po razdeljevanju vojnega plena. In težko je biti potrpežljiv, če obstajajo bližnjice. In prehitro pridejo razočaranja. To slednje volilno telo hitro kaznuje. Hitro pozabi osvoboditelje. Nasploh je novejša zgodovina mlade države veriženje razočaranj. Toliko upanja, toliko vložka in na koncu dolgi nosovi. Smo pač mojstri hitrih obsodb. Še malo, pa se bo ves kredit nove garniture izpraznil. Računi bodo prazni. Spraševanje, kaj se je zgodilo, pa vse bolj prisotno.
Zelo enostavno. Oblast se mora najprej naučiti, da vsaka beseda šteje. Ne moreš se ves čas korigirati. Petkrat premisli, enkrat zini. Gregor je to pokazal na primerih iz banalne sedanjosti. Brez razmisleka uporabljamo nesmisle tipa razrez vlade ali črpanje evropskih sredstev. Vlade ne moreš razrezati kot kos torte, tako kot ne črpaš sredstev, kot črpaš vodo, ko ti zalije klet. Ali pa vsakodnevno obvestilo, da so odstranili posledice prometne nesreče. Posledic se ne more nikoli odstraniti. Vedno ostanejo.
Tako kot danes z nobenim rezom, nobenimi zamenjavami ne moremo odstraniti posledic dvoletnega mrcvarjenja najbolj osnovnih svoboščin. Če ne drugega, ostane slab okus. In vsaka represija, vsaka prepoved bo na novo priklicala te posledice. Ko recimo en mestni redar s popolnoma butasto potezo občana spravi s kolesa in ga potem amatersko mrcvari na cestišču, se bomo takoj spomnili vseh represivnih izživljanj robokopov v času kolesarskih protestov. In tudi tu bi moral župan Zoran Janković paziti na besede. Ne more on stati za tem redarjem, pa četudi mu je občan na kolesu vse njegove bližnje poslal v sto odprtin. Za represijo ne sme biti opravičila. Basta.
Tako kot ne more biti nobenega opravičila za uničevanje nacionalke. Nobenega opravičila za besede, ki jih izreka programski svetnik Slavko Kmetič. Seveda se lahko nasmihamo in si pripovedujemo smešnice na njegov račun, ampak Kmetič in kompanija razgrajujejo nacionalko na prafaktorje. In to z bedarijami tipa: TVS naj ukine vsa dopisništva in ima leteče dopisnike, vsi tam delajo le špetir, generalni direktor je bil preblag in predober do stavkajočih, nacionalka ne potrebuje več informativnega programa, saj imamo Novo24tv in portale, stavkovne zahteve so iracionalne in stavkajoči se obnašajo kot razposajeni otroci, hujskači ustrahujejo vse ostale, in za češnjo na torti še njegova skromna pripomba, da smo se osamosvojili s Kmetičevo pomočjo in da ima RTV največjo avtonomijo na svetu.
To, da živimo v vzporednih svetovih, ni nič novega. Ampak zdaj imamo tudi vzporedne proslave, ki jih prenaša nacionalka. Državniško in zasebno. Prva na Kongresnem trgu v prestolnici, zasebna na dvorišču vojaškega muzeja v Pivki. Prva govori o državi, druga o domovini. Prva ima rdečo preprogo, druga pa vojaško letalo, vojaški čoln in top. Prva traja dobro uro, druga pa več kot uro in pol. Prvo drži v rokah profesionalni režiser, drugo pa kar prostovoljec Jože Možina. Na prvi se poslovi predsednik Borut Pahor, na drugi pa Alojz Kovšca. In na obeh sta manjkala ključna akterja. Na državniški je manjkal predsednik vlade Robert Golob, na zasebni pa Janez Janša.
Zasebna ni sproducirala nobene afere. Razen da je afera že to, da nacionalka prenaša privatno veselico. Bolje rečeno, uvod v veselico. Državniška pa je sproducirala plesno razpoloženo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki se je čustveno odzvala na ploskanje prisotnih. Seveda je bilo nešteto komentarjev o protokolu, obračanju hrbta postrojeni gardi in vznesenem obnašanju. In spet smo pri besedah. Tudi Urška bo morala paziti na njih. Spoštovana predsednica, nobeno pojasnjevanje ne bo pravo. Še najmanj tisto, da ste mahali tistim, ki smo vas izvolili. Drugič samo priznajte, da ste novinka. Da se učite. To pa res ni ni težko ...
