»Edina oseba, za katero sem vedel, kako biti z njo v sedanjem trenutku, sem bil jaz – a jaz v resnici nisem bil nihče, sploh nisem bil resnično živ. Bil sem samo nekdo, ki se pretvarja, da je živ, mrtev človek, ki svoje dni preživlja tako, da prevaja knjigo mrtvega človeka.«
(Paul Auster, Knjiga iluzij)
V svoji hiši v Brooklynu, kjer sem v bližini pred dvajsetimi leti sedel pri skupnem prijatelju, je za vedno zaspal morda najpomembnejši svetovni romanopisec: globoko prepričan o tem, da je življenje skupek naključij, raziskovalec podrobnosti, ki za vedno spremenijo življenje. Imel je sedeminsedemdeset let in odšel je zaradi raka pljuč. Prijatelj naju ni utegnil seznaniti: med mojim kratkim bivanjem v New Yorku je bil Paul Auster v Parizu, precej razrvan zaradi dejstva, da je bil njegov sin vmešan v vrsto kriminalnih dejanj, kar se je končalo z njegovo vpletenostjo v uboj desetmesečne hčerke in samomorom piščevega edinega moškega potomca aprila 2022. Prijatelju sem dal prevod njegove knjige Izum samote v bosanščino, v prevodu S. Kresa, in po nekaj tednih mi je prijatelj sporočil, da je na novico, da mu je prinesel izvod, pisec dejal samo: »To se me je rahlo dotaknilo.«
Kot vsak talentiran človek je začel kot pesnik, kot vsak pameten človek pa je vedel, da to v tem času ne more biti njegov poklic. In medtem ko so drugi pisci večinoma gledali v čudovite in velike zgradbe Wall Streeta v upanju, da bo njihov roman odkupljen za velik hollywoodski hit, je on iskal svetlobo v temnih kotičkih mesta, kar se bo končalo z Newyorško trilogijo. Tisti, ki bodo v njegovih zgodnjih delih prepoznali močan evropski vpliv, predvsem Kafke in Becketta, bodo prišli na svoj račun. Gospod Auster je bil evropski pisec, tako kot je New York – Evropa. Vsekakor dovolj. V Paulovem primeru še več, ker je velik del postštudentskih dni preživel v Parizu, ukvarjal pa se je tudi s prevajanjem iz francoščine: v Izumu samote, romanu o očetovi smrti in dejanju pisanja, spoznamo skladatelja, obsedenega z željo, da napiše simfonijo, ki bo trajala štiriindvajset ur. Pri tem je zidove svoje delovne sobe pobarval povsem v črno. Da bi menda pokazal svoje razpoloženje in dobil želeno vzdušje.
Skladatelj je bil resnična oseba, ruski emigrant. Z njegovim sinom, slavnim filmskim producentom, sem se seznanil, ker se je poročil s sestro mojega dobrega prijatelja, z vnukom pa sem delal pri nekem njenem dokumentarnem projektu. Počutil sem se blizu gospodu Austerju, navsezadnje zato, ker so njegove knjige izražale modrost, a na neki nevsiljiv način pripovedovanja zgodb, na način, ki je najbolj spominjal na zelo tiho igranje violine. V svojem romanu, v katerem je glavni motiv smrt očeta, je izrazil eno največjih literarnih resnic: »Mislil sem, da pišem roman o smrti očeta, in ko sem ga končal, sem doumel, da je on še vedno živ.«
Ja, naši starši živijo v nas, vse dokler smo tukaj. Nikoli se nisem do konca sprijaznil s tem dejstvom. Kot verjetno niti s tem, da je odšel nesojeni zasebni detektiv Mr. Austor, človek precej večjega opusa in talenta, a na neki način obseden z istimi temami: postavljanje pisca/sebe pred ogledalo in mesto. Paul Auster je bil pesnik New Yorka, ki je z glasom negotovega pripovedovalca zgodb sestopil v najgloblje kotičke mesta. Negotovega, kot je morda življenje v ulicah tega mesta.
Še eno človeško bitje, ki ga nisem utegnil spoznati, a sem na neki način čutil zvezo z njim, je bila Manca Košir. Vlado Kreslin je ravno v času, ko sva se spoznala, na začetku tisočletja, zbolel za meningitisom, moral pa bi imeti veliki koncert v Križankah, ki ga je odšepetal sedeč na stolu. Ko se je vrnil domov, ga je na e-pošti pričakalo sporočilo Mance Košir: »Vlado, odkar romam na tvoje koncerte, je bil ta najlepši, vendar kaj ti je ležalo na duši, zakaj je tvoje telo tako težko?« Po mesecu dni je prišel iz bolnišnice in odgovoril: »Ne skrbi Manca, duša je v redu – meningitis.« Prevedel sem te pesmi v bosanščino in Vladeku napisal: »Breza ve.«
Manca Košir je v naša življenja vstopila skozi film, ki je nastal v tistem letu, v katerem se je pisec teh vrstic rodil. Briljantni pisec, duhoviti (psevdo)realist Slavko Kolar je napisal novelo Breza, dogaja se v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dvajset let pozneje on in mladi talentirani režiser, po rodu iz Imotskega, Ante Babaja, pišeta scenarij, za realizacijo katerega denarja nikakor ne moreta najti. Kolar umre leta 1963, a štiri leta pozneje so v vasi Gaci ob cesti za Karlovac v štiridesetih snemalnih delovnih dneh posneli ob Ženski s pokrajino Ivice Matića estetsko verjetno najlepši jugoslovanski film. V katerem je glavno vlogo Janice, Breze, dobila osemnajstletna študentka matematike in fizike iz Ljubljane. Ki je povsem spominjala na Julie Christie in katere vloga je bila, preprosto, napisana, da »požre« vse ostale v tem čudovitem filmu, čeprav so bile tu velike zvezde, kot sta Fabijan Šovagović in Velimir Bata Živojinović. Ki igra egoističnega moža Marka Labudana, vaškega lepotca in nasilneža, egoista in prototipa alfa samca z Balkana.
Janica umre v hudi vročici, njenemu tastu Miki pa spodrsne in pade v Janičin grob. In reče: »Žalostna moja Janica, prav nič lepo ti ni.« A obeh teh odhodov, Mančinega in Paulovega, nekako nisem občutil kot tragičnih. Odšla sta človeka, ki sta to obliko zamenjala z neko drugo. Nihče ne ve, s katero.
