Odstop je toliko nepričakovan, kot je bilo nepričakovano že njegovo imenovanje za ministra. Do takrat se ni pojavljal na strateških razpravah s področja šolstva, pa tudi zapisov o tem ni bilo veliko najti. Sicer pa tako ni bil prva izbira za ministra, saj je bil izbran po zavrnitvi mesta državne sekretarke dr. Amalije Žakelj na takratnem skupnem ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki pa bi postala ministrica šele po razdružitvi ministrstva. Tako je pač postal minister in s svojo blago naravo padel v (drugi) svet, ki mu ni bil dorasel.

Tudi s svojo ekipo na ministrstvu ni imel ravno sreče. Kot da bi vedela, kaj se bo zgodilo, ga je zapustila državna sekretarka za področje srednjega in višjega šolstva Jasna Rojc in odšla za direktorico Zavoda RS za šolstvo po napovedani upokojitvi direktorja zavoda dr. Vinka Logaja, ki pa si je premislil in zdaj sam postal minister! Tako se pač vrti kadrovski vrtiljak: na vožnjo z vrtiljakom prinaša posameznike, ki še pred leti na ta vrtiljak nikoli ne bi prišli. V veliki meri je to posledica razvrednotenja navedenih pozicij, zato tudi takšne težave predsednika vlade pri iskanju kandidatov za ministre. Kot vidimo, ne nujno zgolj za šolstvo.