Zunaj je rasla trava. Videli smo jo s prostim očesom. Rasla je ped za pedjo, kot da bi lezla buba, še zjutraj je bila visoka do kolen, opoldne že daleč čez bedra. Takšna trava je odločna trava in zahteva odločno stališče. Kljub epohalnim nalivom so na sosednjih travnikih brneli traktorji in za njimi balirne mašine, ki so neukrotljivo travo sekljale v ukročene kepe in jih ovijale v celofan, ki ni bil celofan, ampak tekoči metri plastike. Namesto bohotne goščave so za traktorji ostajale nizko pristrižene zelenice, kot da bomo v naših dolinah kmalu gostili nogometno prvenstvo in je treba pripraviti vrhunski športni teren. Na visoki travi bi si kdo lahko še zvil gleženj, zdaj pa ne, imamo vse sesekljano, ob vaških hlevih rastejo gigantske skladovnice plastičnih bal in kravice zadovoljno predejo, kajti hrana je hrana, pa četudi speštana.
Mi pa zapečkarji na toplem. Ledeni možje prinašajo zagato, vsako leto znova. To je mrzli čas ideoloških razprtij, v katerih ena stran navija za red in disciplino, druga pa za razkuštrani kaos. Nas, razkuštrance, spremlja imidž pokvarjenih lenuhov. Kakšna trava! Za znoret! In potem zadrege. Ker ne moreš biti pošten kmet, če imaš čez gmajno takšne snope. Pa četudi cvetja: zvončnice, ivanjščice, kukavičje lučce, kozje brade. Ta kaos barv, kako naj rečem, res živcira redoljube. Čeprav bo kmalu znova dan čebel, ki vendar tudi potrebujejo kakšen prigrizek, je cvetoči travnik v naših krajih privilegij deklariranih lenuhov. Ja. Lenuhov in romantikov (od nobenih nič koristi).
In prav v teh dneh, od jutrišnje poscane Zofke in do petka, bo na Ptuju potekala mednarodna konferenca Izzivi in priložnosti multifukcijskega upravljanja travišč. Naslov se sliši kunštno kakor vse, kar je povezano z ohranjanjem biotske raznovrstnosti v kmetijski kulturni krajini, gre pa za dogodek v okviru projekta LIFE Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v vzhodni Sloveniji. Vodilni partner projekta je Zavod RS za varstvo narave, sodelujejo še Podeželsko razvojno jedro Haloz, Kmetijsko-gozdarski zavod Ptuj, krajevna skupnost Dobovec in društvo Gorjanske košenice. Projekt se izvaja s prispevkom LIFE, finančnega instrumenta Evropske skupnosti, sofinancira pa ga Ministrstvo za okolje in prostor RS.
Na spletni strani projekta (www.lifetograsslands.si) piše, da so ekstenzivna suha travišča med najbolj ogroženimi življenjskimi prostori. Pred nedavnim so nas ljudje, ki so svoje življenje posvetili cvetočim travnikom, obdarili s celim seznamom ogroženih žuželk, predvsem metuljev, čebel samotark in drugih opraševalcev, ki jih bomo po vsej verjetnosti popolnoma izgubili v manj kot desetletju. Ogrožena so tudi druga bitja, dvoživke, plazilci, ptice pevke in selivke. Kakšno grozljivo darilo, tak seznam. Vse je natančno zabeleženo. Imena bitij, številke in klicaji – tudi po latinsko, da je ziher.
Cvetoči travniki pa se zmorejo smrti upreti, zmorejo najti način. Ni dovolj capljati na mestu, potrebujemo ukrepanje, ki bo vsaj tako odločno kot deževni traktorji z balirkami, ki so doline pisanih travniških sadovnjakov skorajda čez noč spremenili v dolino pristriženih nogometnih igrišč. Projekt LIFE Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v vzhodni Sloveniji je namenjen izboljšanju stanja in zagotavljanju dolgoročnega upravljanja suhih travišč ter nanje vezanih rastlinskih in živalskih vrst na štirih projektnih podobmočjih: Haloze, Pohorje, Kum in Gorjanci (območja Natura 2000). Vsa štiri območja se soočajo s problemi zaraščanja in opuščanja kmetijske rabe na eni strani in neustrezno, preveč intenzivno kmetijsko rabo na drugi strani.
Med aktivnostmi projekta med drugimi najdemo obnovo in vzpostavitev travišč z ekstenzivnimi visokodebelnimi sadovnjaki in pripravo strokovnih podlag za kmetijski okoljski program s področja trajnostnega upravljanja travišč. Zdaj se bo treba dogovoriti le še o vrednotenju visokodebelnih travniških sadovnjakov v sistemu primerljivih kmetijskih površin – v tem trenutku je plantaža jablan ali hrušk ovrednotena s koeficientom 4, visokodebelni travniški sadovnjak pa s polovičko. Ko sem začela kmetovati, je na mojo kmetijo prišel kontrolor gerkov. Vprašala sem ga, ali se mu takšen sistem ne zdi krivičen. »Ne razumem, zakaj je moj visokodebelni sadovnjak s starimi sortami, ki so odporne proti boleznim in suši, vreden osemkrat manj kot plantaža, ki jo je treba škropiti vsaj tridesetkrat na leto.« »Česa ne razumete, gospa? Pomembna je produkcija.« »Produkcija česa? Kaj pa ptičja gnezda, ki jih producirajo moja dupla?«
Seveda je hotel poklicati psihiatra. Mi, lenuhi med kozjo brado in kukavičjo lučco, lahko predavamo besede na kunštnih seminarjih, ki jih sponzorirata Evropa in ministrstvo za okolje. A ko govorimo o kmetijstvu, moramo utihniti. Tam so pomembne druge stvari.
Dokler tudi njih ne začnejo pisati po latinsko: v jeziku mrtvih.
