Moj ata je avtomehanik stare šole in kot takšen vreden zlata. To vedo vsi okoliški kmetje, ki vozijo traktorje iz sedemdesetih in priključke iz osemdesetih, znanci in neznanci, ki ob sobotah za hobi sabljajo z nitnimi in dirkajo z vrtnimi kosilnicami, predvsem pa to, da je moj ata neprecenljiv, vemo družinski člani od blizu in daleč, ko se nam pokvarijo avto, moped, motorna žaga ali celo pralni stroj. Kdor odrašča z avtomehanikom stare šole, ve, da na svetu ni hujšega stavka od: »Na rezervni del boste morali pa še malo počakati.« E, rezervni del! Koliko kletvic, koliko prečutih noči. Otroci avtomehanikov stare šole trgovine s takšno ali drugačno mehanizacijo ocenjujemo po času, ki ga potrebujejo, da rezervne dele naročijo in jih dostavijo strankam. Družinska deformacija, skratka, a vendar je pravica do popravila, pravica do kakovostnega, cenovno dostopnega in časovno učinkovitega rezervnega dela v kapitalistični ureditvi sveta tisti temelj, na katerem se postavlja ali podira življenja vredna družba.
Družba, ki se meni osebno zdi vredna bivanja in veselja, spominja na nedeljski bolšjak na Teznem v Mariboru. Tudi za to imam več izrazito osebnih razlogov, da ne rečem deformacij, ena od njih je spomin na moje prvo skupnostno pisanje časopisnega članka, reportaže. Govorim o časih, ko so bili časopisi tudi polnokrvne družbe, živi organizmi, ki so se znali šaliti, jeziti in se aktivno upirati nesmislom, skratka, o preteklosti, ki bi lahko zvenela nevarno nostalgično, če ne bi bila doživeta resničnost, ki se je moramo spominjati, da bi razumeli, k čemu bi bilo v prihodnosti treba (in tudi mogoče) težiti.
Bili smo torej poletni praktikanti, mladiči, večidel še najstniki ali komaj dvajsetletniki, pri časopisu Večer. Naš mentor Mirko Lorenci, resen zajebant, se je domislil nove časopisne tedenske rubrike, ki jo je bilo treba ustvarjati skupaj, v množini. Kdor je kadar koli skušal napisati takšno ali drugačno besedilo, morebiti celo časopisni članek, si najbrž zna predstavljati, da je pisanje v skupini dokaj zapleteno, vsekakor pa izjemno razpravljajoče početje, živahno, dolgotrajno in naporno, prekleto smešno. A poanta rubrike, ki si jo je izmislil mentor Lorenci, ni bilo zgolj skupinsko pisanje, pač pa tudi skupinsko izvajanje. Vsebine članka nismo zgolj popisovali, pač pa smo jo morali tudi ustvariti. Početju smo rekli poletna novinarska akcija in izmišljali smo si vse živo.
Naš prvi podvig je bil obisk nedeljskega bolšjaka na Teznem v Mariboru. Vzpostavili smo svojo stojnico, prinesli rabljene artikle za prodajo in se čisto vživeli. Za večjo učinkovitost smo se razdelili v dvojke, ki so nenehno krožile med vlogami: dva sta prodajala, dva kupovala na tujih, dva pa na naši stojnici. Za dobro prodajo pač nujno potrebuješ tudi dobre fiktivne kupce, ki v barantanju višajo ceno artiklom, zraven pa skrbijo še za vsesplošno zabavo in občutek popularnosti. Naša stojnica nikoli ni samevala, ob njej se je trlo interesentov, pa čeprav smo nadobudni novinarski praktikanti prodajali same nesmisle, rezervne dele za nemogoče stroje, pogrošno čtivo z raztrganimi naslovnicami in prazne embalaže pokvarjenih mašin.
Zaslužili smo dovolj za pice in špricarje, kar je bil čisti triumf, a še večji triumf je bilo spoznanje: rabljena roba je vselej odličen povod za druženje, za skupnost, za izmenjavo življenj, ne le stvari. Za vsako reč se najde kupec, kajti življenje je smešno in kruto in se ne drži pravil, pred nas pa pogosto postavlja izzive, ki jih lahko rešimo le z veliko mero iznajdljivosti, domišljije in seveda: pravim rezervnim delom.
Minulo nedeljo sem tezenski bolšjak ponovno obiskala, prvič po vsem tem času. Potrebovala sem same »nesmisle«, ki jih nisem našla v nobeni, še tako sijajni trgovini s krasnimi novimi rečmi. Zob od grabelj, ventilček, ki vodo v pipi preusmerja med ročko za tuš in pipico za umivanje nog, ter 50-gramske uteži za tehtnico. Prav za vsako od teh reči s seznama so mi sijajni ljudje po trgovinah zagotavljali, da moje iskanje nima smisla: popravilo me bo stalo več kot novi artikel, kupi si nove grablje, saj stanejo samo sedem evrov, kupi novo pipo, saj jo dobiš že za trideset evrčkov (dodajam: najslabše kakovosti, medtem ko pipe, primerljive z mojo, pa četudi staro, nikakor nisem našla za manj kot sto petdeset), kupi elektronsko tehtnico, kaj ti bo mehanska!
No. V nedeljo sem na Teznem dobila vse, kar sem iskala, za manj kot tri evre. Pa sploh ne gre za denar. Gre za svet, v katerem si želim živeti: svet, ki razume, da je tudi staro, ne le novo, nekaj vredno, in da je izmenjava ključnih rezervnih delov, skrivnih delčkov nepredstavljivih notranjosti, radost, na kateri lahko gradimo lepše, boljše, pravičnejše odnose, prijateljstva, zavezništva – z manj odvečnimi predmeti, z več bistvenimi elementi.
Evropski parlament je tik pred letošnjimi prvomajskimi prazniki, 23. aprila, s 584 glasovi za, tremi proti in 14 vzdržanimi sprejel direktivo o pravici do popravila za potrošnike. Moj ata in jaz drživa pesti, da to pomeni dobro novico za vse najine rezervne dele – »na čakanju«.
