Čez dober teden volimo naslednika Boruta Pahorja. Po vsem, kar se dogaja na ekranih, piše na spletu, objavlja v tiskanih izdajah in sliši na radijskih postajah, je sklep res zastrašujoč. Vsi po malem jokajo za njim.
Vse gre v smer, da je že res, da se ni oglašal, da je na instagramu objavljal preveč samovšečne fotke, da so bili govori votli in prazni, da so bili vzneseni vzkliki a la to mi delaj miška neprimerni, ampak Borut je bil čisto fajn predsednik, ki je verjel v premoščanje razlik in je deloval povezovalno. In v nikogar se ni vtikal. Niti v Janeza Janšo, niti v Aleša Hojsa in policijsko uro, niti v represijo robokopov, niti v Vaska Simonitija pri rušenju javne televizije. Naš Borut se je delal, kot da se to dogaja v enem vzporednem svetu. Njegov je bil čist in prepreden z dobrimi nameni.
Lahko bi pred letom dni policija zaplinila in zasolzila pol glavnega mesta, pa bi bil še vedno tiho. Lahko bi napol medijsko izobraženi osebki, med katerimi si generalni direktor ne zna izbrati niti prave srajce za nastop pred kamero, ukinili vse relevantne oddaje na nacionalki in na noge postavljali še bolj amaterske projekte in zraven razlagali, kako osvobajajo trdnjavo rdečkarjev, pa ne bi pisnil niti v sanjah.
Spoznanje, da se mnogim že kolca po takšnem predsedniku, res ni spodbudno. Borut je funkcijo in pozicijo predsednika odpeljal v čisti larpurlatizem. Funkcija je postala sama sebi namen. Nikomur ni služila. Skratka v literarno smer, kjer se je gojila želja po čisti lepoti. In Borut je to željo po lepoti dokazoval iz dneva v dan. Še več, funkcija predsednika je postala samo estetska, ne pa tudi družbena. Ugajati, ne pa koristiti.
Da, v tem je ves problem. Če funkcija predsednika teži le k ugajanju, potem je ne potrebujemo. Če nobenemu ne koristi, zakaj jo sploh še vzdrževati. Saj navsezadnje to tudi nekaj stane. Ves pogon, vsi svetovalci, vse poti in vsi sprejemi. Estetska funkcija brez vsebine in koristi je tako reproducirala samo sebe. Predsednik je govoril zaradi govorjenja in obiskoval zaradi obiskovanja. Nastopal pred kamerami zaradi nastopanja in se nasmihal zaradi nasmihanja. In bil zaskrbljen zaradi zaskrbljenosti.
Mi pa smo bili že lep čas zaskrbljeni zaradi njega. Zaradi njegove drže. Ob Borutovem molku se nam je kolcalo po Janezu Drnovšku, ki je razočaran nad tem, da domačini ne dovolijo njegove pomoči Romom, izrekel znameniti nagovor: »A ste vi ljudje, al kaj ste?« In zaskrbljeni smo tudi pred volitvami njegovega naslednika, ker gredo vse debate v napačne smeri. Namesto da bi kandidate spraševali denimo, ali bi stopili pred policijski vodni top in robokope ter jim zažugali v stilu Drnovška, ali ste ljudje ali ne, ali ste na strani ljudi ali ne, se jih ves čas sprašuje kot v otroških oddajah Pokaži kaj znaš. In imeti morajo stališče o vsem. Mnenje o tisočerih stvareh, ki se funkcije predsednika sploh ne dotikajo. Vrhunci njihovih spraševanj so v slogu, kaj si mislite o tem in onem politiku, politiki ali državniku in kolikšna je vaša plača in dohodki. Z obveznim napadom na Natašo Pirc Musar, ki mora odgovarjati za vsak evro svojega moža.
Rad bi vsaj v zadnjem tednu doživel, da bi kdo že koga sploh vprašal, kako si predstavlja sodobno državo. Še enkrat, državo, ne vlado. Kaj je za njih država kot institucija in ne država kot ekonomski sistem. In kako bo zaščitil nas državljane, ne pa volilcev različnih političnih opcij.
Recimo, da kupim tezo, da se je predsednik zadnjih dveh mandatov zavedal, da nima nobene moči. Dobesedno nobene, zato je najbolje, da se vsem malo dobrika. Vsaj nasmeji in je tiho. Njegov naslednik bo moral ravnati ravno nasprotno. Izboriti si moč predsednika nazaj. Dati besedi spet mesto in veljavo. Namesto ne bom se vmešaval, saj moja beseda ni zavezujoča in nočem biti kritičen do dejanj vsakokratnih vladajočih, se bo moral prav z besedo, krikom ali tožbo postaviti na noge. Dobesedno za novo postavitev gre. Novi predsednik bo moral delovati. Izboriti prostor za dejanja in pokazati skrb za vse nas. Pri tem pa predvsem povrniti zaupanje. Zaupanje v lik in status samega predsednika.
Mnogi so ga zapravili že s svojimi deli in delovanji v preteklosti. Zato upam, da bomo letos dobili nekaj novega. Vsekakor ne tistega, ki se predstavlja kot angel, ki je padel z neba in nima nič s stranko, politiko in svojo vlogo v tem. In ne tistih, ki so tako ali drugače zadolženi. Zadolženi v politiki in pri politikih, ki bodo zahtevali obresti. In tudi kakšne ugodnosti, krajšnice in usluge. Skratka, želim si nemogoče v tej dodobra zapacani slovenski politični realnosti.
Morda pa je ta oseba ženska, ki jo nabijajo tako z ene kot druge strani. Očitno se je bojijo vsi, ki že vidijo nadaljevanje brezjajčne predsedniške funkcije še naprej. Nasprotujejo ji vsi, ki jim lik samozavestne ženske ne znese. Ker kakor koli obrnemo, naša politika je še vedno mačistična. V besedah polna enakopravnosti, v dejanjih grozeče enostranska. In želim si predsednice zato, da ne bomo vedno, tudi jaz v pravkar končanem zapisu, pisali o funkciji predsednika le v moškem spolu ...
