Ja, Ahmed, hvala ti. A se spomniš, ko smo bili v Holiday Innu v Sarajevu, si nas počakal in pozneje vodil po mestu. To so bili najlepši časi, kar sem jih doživel v zadnjih letih. Hvala ti, ko prideš v Beltince z Vladom, te bom peljal, kamor boš hotel. Ti si moj najboljši prijatelj v Bosni. Želim ti lepo življenje. In naj ti bo lahka zemlja bosanska.

Milan je dobričina. Pravi Prekmurec. Odprtega srca, širokega nasmeha. Vse bi ti dal. Smeje se glasno, tako tudi govori. Nima velikih skrivnosti. Skratka, dober človek. Ganljivo je tudi, da hoče z mano komunicirati v mojem jeziku in da je spregledal, da se rek »naj mu bo lahka zemlja« uporablja na pogrebu, ko ima kdo nagrobni govor o pokojniku. A ne bom zameril Milanu, toliko bolj, ker se človek v neki starosti v nekaj spremeni: sam sem se spremenil v pisca nagrobnih govorov. Ne vem, kako je do tega prišlo. Preveč družabnih stikov, izražena empatija, nekaj daru za pripovedovanje, kakorkoli že, tako je. Kot tisti lik iz filma Od groba do groba (2006) Jana Cvitkovića, ki ima govore na lokalnih pogrebih, vsak dan pa je v bližini smrti. Mimogrede, Cvitkotu želim veliko uspeha z novim filmom, ki ga trenutno snema.