Pravzaprav pa podjetja mnogih niti niso zamenjala, ugotavlja britanski ekolog George Monbiot. Državne subvencije so v veliki meri porabila zgolj za propagando za projekte, ki jih sploh niso izvedli. Temu se v angleščini reče perceptionware, ustvarjanje vtisa, da delujejo. In ta vtis ustvarjajo z javnim denarjem.

Ob tako depresivnih informacijah si veliko ljudi reče: saj sem vedel, da je ta zelena politika ena velika prevara, ne bom več ločeval odpadkov, ne varčeval z ogrevanjem, se drenjal na avtobusu, ne bom opustil kemičnih čistil in ne kemične kozmetike.

Ta sklep je seveda napačen, na dva načina.

Prvič: kolikokrat smo že ugotovili, da kapitalu in politiki ne gre zaupati, da potrebujeta nenehen, skrajno natančen nadzor? Zakaj nas torej vedno znova začudijo njune zlorabe in laži, od kod ta naivnost? Obstajata le dva človeška izuma, ki tej samovladi lahko stopita na prste: revolucija, ki je žal večinoma krvava in se pogosto izjalovi, ali pa organizirana družba z jasnimi pravili. Za zdaj ni na voljo boljše oblike organiziranosti, kot je aktivna demokracija, zadnji nasip pred povodnijo zlorab. Druge kolektivne poti nimamo. Lahko se, že do konca malodušni, umaknemo v svoj zasebni svet, ker nikomur več ne verjamemo. Lahko. A če zavzamemo to pozicijo naivne razočaranosti, se moramo jasno zavedati, da je tudi abstinenca gesta, po svojih posledicah enako pomembna, kot je oddaja volilnega listka. Abstinenca pomeni, da smo svoj glas odstopili drugim: namesto nas bodo govorili in volili tisti, ki imajo od greenwashinga, zelenega zavajanja, korist.

Volitve so se žal v velikem delu demokratičnega sveta spremenile v boj za preprečevanje najhujšega zla namesto dobre izbire. ZDA so vzorčen primer. Milijoni bodo tam s stisnjenimi zobmi obkrožili slabo, in če jih bo dovolj, si bomo tudi mi oddahnili. Ne, ker bi to pomenilo svetlo prihodnost, ampak zgolj preprečitev najslabše.

Drugič: če samo majčkeno odpremo okno, nam je vsem jasno, da je naša prihodnost prihodnost katastrof, katastrof dveh vrst, ekoloških in vojnih, obe pa povzročata strašne humanitarne katastrofe. In obe sta »delo človeških rok«. Če mislimo, da smo na varni strani, smo ali naivni ali neumni. Klimatske spremembe, ki so jih predstavniki kapitala in politike še pred nekaj leti zasmehovali kot izmišljijo fanatičnih ekologov, so dramatične, tako lani poplavljena Koroška kot zdaj že drugič severna Italija, pa vse od Avstrije do Poljske, strahotna sudanska suša in brazilski požari ... Klimatska tombola udarja na slepo, vremenarji so zgolj še šlogarice. In če je kaj enigma stoletja, je to miselni proces politikov/kapitalistov, ki jim uspe odmisliti vsa ta dejstva in delati naprej po »starem«. Očitno sta politična in ekonomska moč takšna kislina za možgane, da verjamejo, da bodo njihovi razkošni bunkerji ustrezen dom njihovih otrok, ko se bo planet spremenil v popoln kaos.

Evropska okoljska agencija je konec avgusta objavila seznam onesnaženosti zraka v 372 evropskih mestih. Ljubljana je pristala na sramotnem 310. mestu. Smo bili začudeni? Ne, seveda ne. Pa saj ves čas dihamo in si še posebej pozimi vsi želimo škrg. Edini, ki je bil presenečen, je bil župan. Ne le presenečen, besen je bil – to je sicer njegova najljubša lega. In je takoj zdiktiral tajnici naslednje sporočilo za javnost: Evropska okoljska agencija je krdelo tepcev, ki so merili to in ne tistega, kar meri on, ker če bi merili tisto, kar meri on, bi bili mi na vrhu čistozračnosti ali tik pod njim. Mogoče bi se prerivali za prvo mesto z Uppsalo?

Tako. Vsi, ki smo si to poglavarjevo obvestilo prebrali, smo bili veseli: Vsaj Butale še imamo, če gre že vse drugo k vragu! Če vas na kolesu duši, če so otroci non stop bolni, zdravniki, vremenarji in okoljevarstveniki pa nas pozimi opozarjajo na strašljive posledice vsakega vdiha, potem vedite, da zgolj zlonamerno natolcujejo, so zgolj del EU-zarote zoper večnega župana. Zato nam bo na Barju zgradil še sežigalnico odpadkov.

No, nekaj dni po poraznih podatkih o onesnaženju je župan sporočil, da bodo na Tržaški zarisali nov rumeni pas za avtobuse. Par dni kasneje smo sicer izvedeli, da ga ne bo, ne zdaj, kasneje. A vidite, tudi on zna ustvarjati vtis, da deluje, malo bolj amatersko, a vsekakor tudi on na naše stroške.

Ljubljana je fevd. Ne ker bi imel Janković večino, ampak ker so predstavniki GS v mestnem svetu poturice, ki mu asistirajo tudi pri tako norem, nedemokratičnem (neustavnem?) početju, kot je vladanje z odloki. Temu se reče ponaredek demokracije. Mestna opozicija je zato uporabila zadnji demokratični inštrument za zaustavitev te samovlade, referendum, civilna družba pa je zagnala akcijo zakrajinskipark.si., saj so glavna Jankovićeva tarča komericalizacije Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Te dni na dveh ljubljanskih občinskih uradih in preko interneta še poteka potrjevanje pobude za referendum, ki jo mora podpisati več kot 11.000 prebivalcev Ljubljane. Nezadovoljnih je v mestu večina, logično, saj vsi nujno dihamo. A naš skok do občine je odvisen od tega, ali smo pripravljeni stopiti čez svojo vdanost.