Začetek pa je tudi v novem letu sredi noči. Rana ura – zlata ura, zdaj pa si predstavljajte, kako zlato rdeči ste v obraz, ko ob petnajst minut čez štiri zjutraj (temperatura zraka minus pet) tečete mimo pokopališča in mimo vulkanizerja, mimo kmetijske zadruge (ki je zadnje leto tudi pošta, kajti pošto, tisto pravo, so zaprli, zato da lahko zdaj priporočene pošiljke dvigujete skupaj z vrečami krmila in umetnega gnojila), mimo transformatorja levo v ovinek in potem v hrib, da grizete kolena, mimo kulturnega doma in mimo cerkve ter župnišča in gostilne in končno še v zadnji klanec do hišice, ki naznanja postajo, ob kateri že hrumi avtobus z vsemi prižganimi lučmi, na avtobusu štiri zaspane šolarke in voznik, ki nervozno gleda malo na uro in malo v vzvratno ogledalo: če bi pritekli osem sekund kasneje, bi bili prepozni, in voznik bi nonšalantno skomignil z rameni in speljal, kakor spelje vsako jutro, točno kot petelinček, medtem ko je za vas bolje, da sploh ne pomislite na to možnost, naslednji avtobus bi vas pobral šele čez pol večnosti, ko bi vi že zdavnaj zamudili vse svoje povezave z resničnostjo tam zunaj, in, ja, to je sijajen razlog za treninge telepatije, a iz izkušenj vam pravim: tek za avtobusom je telepatija za začetnike.