A na južnih otokih je tako, da se vse vidi in vse ve in kakšna fotografija tudi prav hitro zakroži… Gostijo, kakšnih dvajset let bo tega, je naročil in plačal Božo Dimnik, svoj čas redni obiskovalec »mojega« otoka, med drugim navdušen potapljač. Med gosti je bila tedanja Dimnikova soproga Tanja Frantar, kasnejša dobaviteljica 38 preplačanih operacijskih miz za UKC Ljubljana in tista gospa, ki je po izbruhu afere s solzami v očeh napovedala donacijo operacijskih miz, nato pa jo čez en teden preklicala. V prijetnem morskem vzdušju sta ob isti priložnosti trčila še tedanji slovenski obrambni minister Anton Grizold in tedanji hrvaški predsednik Stipe Mesić. So se pogovarjali o poslih? So si kdaj kasneje ob obujanju spominov na prelepo morsko srečanje naredili kakšno »uslugo«? O tem lahko špekuliramo. Čez nekaj let so na terasi osamljene hiške v očarljivem zalivčku streljaj od omenjenega otočka blagodati Jadrana uživali tudi Dimnikova hčerka Diana Dimnik, ena največjih uvoznic medicinske opreme, njen partner, trgovec z nafto, šef zagrebške pediatrične klinike, predstavnik družbe Valvoline za vzhodno Evropo in še kdo. So se na konec sveta s svojimi jahtami zatekli, ker so hoteli mir kar tako ali mir pri sklepanju kupčij? Tudi o tem lahko le ugibamo. A kot rečeno, na malih otočkih se težko skriješ…
Božo Dimnik je mož, ki vztrajno zanika, da bi za ta ali oni posel lobiral iz kakšnih banalnih osebnih motivov ali da bi »rihtal« posle svojim sorodnikom in prijateljem. Vedno mu gre za višje cilje. »Nimam se za uspešnega lobista. Lobiram za stvari širšega pomena, za stvari, kjer ni neposrednega interesa,« je v intervjuju za Dnevnik Aliju Žerdinu povedal aprila 2012. In zato se logično ob njem vselej znajdejo ljudje, ki jim prav tako gre za višji cilj, ne pa nemara za kakšno pritlehno osebno korist: na primer že omenjena uvoznica operacijskih miz, ki so prvotno stale dvakrat več kot v Avstriji; na nedavnem javnem razpisu privilegirani računalniški milijonar Andrej Marčič ali denimo Dimnikov nečak, kasneje obsojeni akter afere Istrabenz Marko Kryžanowski… Zgolj zabavno naključje je kajpak, da je leto po »naključnem« srečanju Dimnika z Janšo na nekem drugem prelepem otoku leta 2003 slednji zmagal na volitvah, nečak Marko pa je, »kot da bi padel z neba« – kot je temu rekel nekdanji Dnevnikov novinar Rok Praprotnik – nemudoma postal direktor Petrola.
Še bolj hecno naključje se je zgodilo pred tem. Ko je Slovenska vojska od Eurocopterja kupila helikopterje cougar, je pri poslu posredoval uvoznik mercedesov Autocommerce. Eden od direktorjev je bil, glej si ga no, nečak Marko. In kdo je povezal Autocommerce in Eurocopter? Njegova (siva) eminenca Božo Dimnik. Naključje je bilo najbrž tudi to, da je bil Autocommerce slovenska zveza s koncernom EADS, v imenu katerega je, glej si jo, prav Tanja Frantar obrambnemu ministrstvu dostavila medicinsko opremo za vojaško bolnišnico Role 2.
A Božo Dimnik, ki je – najbrž zaradi svojega šarma – imel ob osamosvajanju Slovenije dostop do politikov, kot je Genscher ali Kohl, je nedotakljiv. Zoprna vprašanja presliši ali obvozi – če jih sploh dobi. V časniku Delo je pred dnevi z novinarjem prijazno pokramljal o ribiških znanstvih, ki odpirajo vrata v velike posle, o naključnih srečanjih z vplivnimi politiki in se čudil čudni navadi medijev, da ga označujejo z lobistom. Kajti on se je vselej ukvarjal le z »marketingom«, bil je zgolj tisti, ki kupcu pomaga. Za čast in slavo kajpada. Verjamemo, za ribiče je tako ali tako znano, da svoje uspehe predstavljajo maksimalno resnicoljubno.
Ob povedanem se lahko zgražamo, se gremo obešenjaški humor ali pravičništvo. A dejstvo je, da elita, ki jo združujejo interesi, ne politična prepričanja, od pamtiveka najraje sklepa posle daleč od oči plebsa in da zna pri prisvajanju javnih dobrin vedno spretno obiti ovire, ki jih prednjo postavlja država. Ko je potrebno, elita sama postane država oziroma jo preuredi po merah svojih interesov. Lobiranje zato res ni pravi izraz za sklepanje kupčij na najvišji ravni. Tistim, ki v naših logih posedujejo moč in zveze, sploh ni treba zares lobirati, se pravi kogar koli v kaj prepričevati. Na voljo imajo »tradicionalne« mehanizme vpliva, sloneče na vseprežemajoči »kulturi« korupcije, šibkem nadzoru in anemičnih medijih. Dopust na luksuzni jahti z družino, služba za ne preveč uspešnega sina ali mala provizija za posredovanje pri državnem nakupu – vse prav pride. Voljnih »prijateljev«, ki lahko zagotovijo, olajšajo ali prikrijejo nedovoljeno porabo javnega denarja, nikoli ne zmanjka.
V teh in takih družbah zmanjka le javnega denarja, zlasti za naložbe v izobraževanje, znanost, za dvig okoljskih standardov in standardov v javnem zdravstvu, za izkoreninjenje revščine in učinkovito pomoč ranljivim skupinam. Zato ne čudi, da je računsko sodišče v revizijskim poročilu o uspešnosti vlade pri zmanjševanju revščine 2017–2020 opozorilo na komaj verjeten podatek: pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živi vsaka druga samska ženska, starejša od 65 let.
