Drage bralke, takisto bralci, že dolgo me poznate kot človeka, ki so mu blizu kriminal, kaznovanje, zapor, grehi in kar je podobnih vrlin. Dovolj časa sem preživel na eni izmed dveh strani rešetk, da mi nič, kar je povezano s kaznijo, ni tuje. Pisal sem o ustanovah, ki jo z veseljem nalagajo, komur pač gre po njihovem prepričanju. Trde roke potrebnih seveda ni malo. Začne se z družino, kjer je od nekdaj veljalo, da je palica neizogibna sestavina dobre vzgoje, tako kot je potrebna pri mladem drevescu, da raste pokonci in ne postane skrivenčeno. Še nedavne raziskave kažejo, da dobra polovica staršev sem ter tja poravna mladi poganjek, če ga že malce hudobna narava sili v krivo smer.
Če je kazen dovolj huda, lahko zaleže že sama grožnja. Tako so si predstavljali na primer naši današnji pisci kazenske zakonodaje, ki so za tihotapstvo ljudi predvideli enako visoke kazni, kot so predpisane za uboj. A je bil ta optimizem močno prenagljen. Kljub več kot resni grožnji se zapori polnijo, tihotapcev pa je vse več. Zdaj ne vemo, kam bi z njimi. Včasih, ko so bili še boljši časi, je bila za tak greh najnižja kazen mesec dni zapora, najvišja pa tri leta. Danes, ko je vrag odnesel šalo in prinesel tujce, je tri leta najmanj, kar se izreče, petnajst pa je zgornja meja. Še Martin Krpan bi temeljito premislil, preden bi, čeprav za dobre denarce, na kobilico posadil kakšnega Turka. No, Arabca. S Turkom bi opravil že prej.
Naj uvodoma na drugo stran postavim še nagrade za dobra dela, ki so nekakšen kontrapunkt kazni za slaba. Dobra dela zaslužijo nagrado. Tudi v domačem okolju jih ne kaže spregledati. Otroci smo bili občasno deležni kakšnega priboljška, igrače ali vsaj pohvale.
Zdaj me pa že sprašujete, kaj ima vse to opraviti z bankami. Verjemite, da je sorodnost očitna, le drobni tisk je treba brati.
Ko smo na Inštitutu za kriminologijo snovali veliki učbenik, se je pojavila naslednja trditev: »Ustanovitev bank je napravila cestno razbojništvo manj donosno.« In se znajdemo pred znamenitim vprašanjem – kaj je hotel pesnik povedati. Ena razlaga ponuja odgovor, da so ljudje denar zaupali bankam in ga niso več nosili s seboj. Druga, nekoliko hudobnejša, je ta, da so roparje nadomestile banke. Morda se v skladu s temnejšim delom svojega značaja pri tej razlagi zadržim tudi sam. Vem, da marsikaj tvegam. Po stari zakonodaji bi mi lahko očitali spodkopavanje temeljev družbene ureditve – in banke prav gotovo spadajo med temelje – za kar je bila predvidena najhujša kazen. Tudi po novi bi se hitro našlo kaj neprijaznega zame. Vendar je argumentacija naslednja.
Banka mi pošilja izpiske, kjer je v drobnem tisku naslednje opozorilo: »Letna obrestna mera za pozitivno stanje je 0,0001 %, za nedovoljeno negativno stanje pa 12,5 %.« V prvem primeru te banka nagradi, ker ji zaupaš svoj denar, s katerim lahko razpolaga, ko ga ne potrebuješ. V drugem pa kaznuje, ker si ji ga začasno vzel brez dovoljenja, čeprav majhno vsoto, velike se ne da vzeti.
Sedel sem za mizo in se lotil računanja. Rezultat je bil tako osupljiv, da sem večkrat naredil preizkus. Potem sem poklical ugledno profesorico matematike, avtorico sijajne knjige Martematika. Po telefonu sem slišal nekakšen odmev infinitezimalnega računa, kar naj bi pomenilo nekaj neskončno majhnega na eni strani. Na drugo se še ni prebila. Čez čas sem zaslišal nekaj o asimptoti, nečem, kar se nedosegljivo dviga v nebo.
Končno je potrdila moj izračun. Kazen za greh je večja od nagrade za pridnost, in sicer točno 125.000-krat. Prav ste prebrali. Stopetindvajsettisočkrat. Odpravil sem se v banko na resen pogovor o kaznovanju. To je moje področje. Vsaj mislil sem tako.
Bančna svetovalka je bila prijazna, dokler nisem začel govoriti. Začel sem namreč s priliko o palici in korenčku. Pustiva filozofiranje, je rekla precej nervozno, povejte, kaj želite. Samo vaši občutki me zanimajo, sem odvrnil in hkrati zatrdil, da ni nič osebnega, da se oba pogovarjava o banki, ne o njej. To ji ni šlo skupaj, banka in njeni občutki. Postala je nestrpna. Zatrdil sem ji, da nimam slabih namenov, ker se mi je zdelo, da pod pultom išče gumb za alarm. Ko sem ponovil vprašanje o njenih občutkih ob takem razmerju med kaznijo in nagrado, sem videl, da je čisto na robu z živci. Nisem tvegal. Prijazno sem se zahvalil za pet minut pozornosti in se poslovil.
V drugi poslovalnici iste banke sem imel več sreče. Gospa me je že po nekaj besedah prepoznala kot humorista in prav prijateljsko sva se šalila o kazni, ki je od nekdaj bila in mora biti tudi danes. Da pa me razume, a ni prava oseba za taka vprašanja. Ker sva se pogovarjala v stekleni sobici, sem nedaleč proč videl varnostnika. Že ob prihodu v banko me je sumničavo pogledal, pač človek z izostreno intuicijo. Klient, ki pa spravi bančnico še v smeh, je nedvomno nevarna oseba. V banki se nihče ne smeji. Tisti, ki se smejejo, ne potrebujejo banke in kreditov. Imajo vse že doma. Ko sem videl, da se je ustavil pred najino sobico, sem se vljudno poslovil in se nasmehnil še njemu. Segel je nekam pod suknjič, a sem bil že pri izhodu. Zadihal sem svež zrak in se zazrl v zgradbo nasproti. Parlament, kjer imajo precej besede pri kaznih vseh vrst in le redko pri odpustkih.
