Bil je čas večerje, toplega obroka, ki v dobi neoviranega genocida obstaja zgolj v arogantno majhnem, privilegiranem delu sveta, kakor le še v absurdno redkih slikah obstajajo topla zavetja pred mrzlim babjim pšenom in vetrom, ki podira šotore v begunskih taboriščih. Bombardirano begunsko taborišče, čez cesto pa rezervat z varnostniki in omejenimi zalogami pitne vode. Približno tako je bil videti svet že v četrtek, že v petek in tudi v soboto zvečer, medtem ko je božič obljubljal, da pride kmalu in da pride za vse; za vse po istem receptu, kar je težava, kajti recept je treba skuhati na živem ognju, zanj pa moraš imeti vsaj suhi les, če že ne certificiranega kurišča z dimnikom in bolj ali manj izolirano izbo, hlevček.

Za drugim ovinkom na poti skozi Mantovo se je pokazala puščica, ki je namigovala, da je do gostilne le še ravna črta. Lučke so osvetljevale noč, kakor se spodobi za vsako oštarijo, ki da kaj nase, in božična drevesca so bila okrašena skromno, a z veliko mero dobrega okusa. Vrata so se odpirala neovirano: za vsakogar, ki je želel noter ali ven. To je posebnost, ki jo je treba štirikrat podčrtati. Ne le odprta vrata, za njimi so bila tudi bitja, ki so z nasmeški sprejemala prišleke, četudi tujce in neznance, ter se z gostoljubjem rokovala, kakor da gre za čisto običajno lastnost, malenkost, ki jo nosiš v žepu kot bakreni drobiž ter jo ob prvi priložnosti vržeš na mizo, da ne bi več po nepotrebnem obteževala hlačnic ali torbe.