Voda na mikroravni ne pozna suše, niti poplav, je le kemijska snov. V našem »otipljivem« makrosvetu pa je vse kaj drugega. Je deroča in uničujoča vodna sila, je blagodejen dež, ki nam zaliva polja in vrtove, je sredstvo za gašenje žeje, v njej plavamo, je nekaj, kar občudujemo, ko v slapu pada čez skalni skok. In je dobrina, s katero se da odlično zaslužiti. Je nekaj, kar je bilo in je ponekod še vedno na razpolago, kadar jo potrebujemo. Samo jemljemo jo iz narave, skoraj tako samoumevno kot zrak. Seveda, dokler je neke dobrine dovolj za vse, se nihče ne sprašuje, koliko je je nekdo porabil in za kaj. Samo da ne dela škode, pa tudi če jo pusti teči kar tako. Tudi če jo moramo plačati – in v naši družbi tudi na področju porabe vode velja prepričanje: če jo lahko plačam, jo bom porabil, kolikor me je volja.
A žal se stvari, tudi pri nas, spreminjajo in vode ni več ves čas dovolj in preveč za vse. Našega ravnanja z njo pa nismo spremenili. Še vedno s pitno vodo (!) pomivamo tlak pred hišo, zalivamo negovano trato, da ne bi porumenela od pomanjkanja vode, pomivamo posodo, pa imamo ves čas pipo odprto do konca – pomislite, koliko vode gre pri tem dobesedno v nič. Ampak ne gre samo v nič, še huje, zdaj, ko imamo že marsikje kanalizacijo in čistilne naprave, jo prečiščujemo in pri tem porabimo še veliko energije. Čisto vodo smo brez koristi pomešali z umazano in jo moramo prečistiti še več. Precej nelogičnosti je v našem ravnanju z vodo. Tudi pri nas suše že motijo preskrbo v javnih vodovodnih omrežjih. Počasi se vse bolj zavedamo, da je voda res dragocena dobrina in zato zasluži vse naše spoštovanje. Večinoma pijemo podtalnico. Ne smemo je preveč izčrpati. Ampak če to velja za javni vodovod, potem mora veljati tudi za vse polnilnice, ki z vodo služijo.
Pa je res tako? Prej ali slej si bomo postavili tudi to vprašanje. Tu bosta trčila interes prebivalstva z interesom kapitala. Kaj je prvo? Upam, da še vedno ljudje, pa čeprav se vse pogosteje zdi, da ni več tako. Kar se vode tiče, imamo veliko primerov iz tujine in tudi mi živimo v kapitalizmu, kot tam, kjer jim vode zmanjkuje, paradoksalno pa je ne zmanjkuje vodnim polnilnicam. Ne pomaga ustavno zapisana pravica do vode, če je ni.
