Marija Terezija je vizionarsko 6. decembra 1774 potrdila Šolsko splošno naredbo. S tem se na našem ozemlju prvič uvede splošna šolska obveznost za vse otroke, stare od šest do dvanajst let, in sicer tako za dečke kot deklice. Lahko rečemo, da je bila to največja šolska reforma v slovenskem prostoru? Lahko. Pred tem so na slovenskem ozemlju sicer že obstajale razne oblike pouka, ki pa niso bile obvezne in so imele zelo omejen obseg.
Kako dolgoročni vpliv na razvoj slovenske družbe je imela uvedba obveznega šolstva, se je najbolj pokazalo ob vključitvi Slovenije v Jugoslavijo, najprej leta 1918 in drugič leta 1945, ko so obstajale velikanske razlike med posameznimi deli države. Samo podatek, da je bila leta 1948 v Jugoslaviji pismenost 74,6-odstotna (v Makedoniji le 59,7-odstotna), v Sloveniji pa kar 97,6-odstotna, je dovolj zgovoren in priča o pomembnosti in vplivu šolstva na razvoj države.
Od uvedbe obvezne osnovne šole pa do danes je slovensko šolstvo doživelo številne spremembe. Po drugi svetovni vojni bi lahko za najpomembnejše šteli tri: uvedbo enotne osnovne šole leta 1958, uvedbo usmerjenega izobraževanja leta 1981 ter uvedbi mature leta 1995 in devetletne osnovne šole leta 1996. Prva je pomenila tudi ukinitev klasične gimnazije, druga ukinitev gimnazij in zadnja podaljšanje osnovne šole za eno leto ter uvedbo eksternega preverjanja znanja ob koncu gimnazije in ukinitev sprejemnih izpitov na fakultetah. Od vseh treh je bila najbolj drastična sprememba usmerjenega izobraževanja, ki je kot osnovno izhodišče postavila dejstvo, da vsaka oblika srednjega izobraževanja pomeni izobraževanje za poklic, kar je pomenilo tudi (začasni) konec gimnazije. Nekateri so tedaj spremembo zlobno primerjali s kulturno revolucijo na Kitajskem, kjer je Mao Cetung študente s fakultet »nagnal« delat na polja.
Toda od leta 1996 slovensko šolstvo ni doživelo resnih sprememb, kar je absolutno predolgo obdobje. Zato je bila odločitev nove vlade, da bo prenova šolskega sistema ena izmed prioritet, zelo obetavna. Žal pa je izvedba prenove že na začetku začela potekati »tritirno«, kar je neizvedljivo. Civilna družba je zaradi neodzivnosti države na začetku leta 2022 pod vodstvom bivšega ministra Slavka Gabra in bivšega ravnatelja Gimnazije Celje Center Gregorja Deleje ustanovila Partnerstvo za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji in na prostovoljni osnovi združila več kot sto strokovnjakov, ki so pripravili predlog sprememb za celotno področje šolstva in jih prejšnji teden predstavili javnosti.
Kasneje je novi, aktualni minister Darjo Felda imenoval svojo skupino, ki je vključila tudi nekatere člane omenjenega partnerstva, ki pa so kasneje zaradi nestrinjanja s pripravo učnih načrtov pod vodstvom Zavoda RS za šolstvo iz skupine izstopili. Zavod za šolstvo je namreč brez novih sistemskih rešitev, ki jih je ministrska skupina predstavila v torek, začel pripravljati učne načrte, ki se bodo začeli uporabljati v šolskem letu 2026/27. Ali bodo torej po sprejetju novih sistemskih rešitev nastali še eni novi učni načrti? Poleg že navedenih aktivnosti pa je ministrstvo v državni zbor prejšnji teden poslalo spremembe zakona o osnovni šoli. Razumi, če moreš!
Napovedane spremembe nastajajo v času, ki je zelo zapleten in nepredvidljiv. Zato bodo prave rešitve še kako vplivale na prihodnost države. Razvoj umetne inteligence zahteva temeljit premislek o izobraževalni funkciji šole, socialna omrežja spreminjajo oblikovanje mladih ljudi v času njihovega odraščanja.
Pred nami je nova prenova (reforma). Bojim se, da nove rešitve skupine ministrstva, predstavljene v torek, 6. februarja, ne določajo dolgoročne vizije dovolj jasno, poleg tega nekatere rešitve ne temeljijo na ustreznih izhodiščih in dognanjih sodobne pedagoške znanosti. Dober primer je predlog uvedbe obveznega predmeta računalništvo v 5. in 6. razredu, ki povečuje število predmetov, prav tako pa bo praktično nemogoče najti ustrezne učitelje.
Prenova zahteva povrhu še dve nujnosti: podporo vlade in zagotovitev dodatnih finančnih sredstev. Dosedanja pozornost predsednika vlade in vlade same ne vlivata optimizma, k čemur verjetno veliko pripomore tudi medel pristojni minister. Še je čas, da pride do obrata in šolstvo postane ena izmed osrednjih tem vlade. Mogoče pa predsednik vlade celo imenuje svetovalca za šolstvo v svojem kabinetu! Druga nujnost je povečanje sredstev za področje šolstva. Trenutnih okrog pet odstotkov BDP ne bo omogočilo resnih sprememb. Ob uvajanju devetletke in mature je bil, za primerjavo, ta delež šest odstotkov. Upam, da razmišljanje ne bo šlo v smeri združevanja ljubljanskih vrtcev, ki naj bi prineslo celo racionalizacijo.
Napovedane spremembe, četudi še tako ustrezne, pa ne bo mogoče izvesti brez učiteljev, ki jih danes po nekaterih podatkih primanjkuje že skoraj pet tisoč. O nujnosti povišanja plač in izboljšanja pogojev njihovega dela čivkajo že vrabci na strehi. Mogoče jih slišijo tudi golobi?
Končajmo, kot smo začeli. Z Marijo Terezijo. Si znate predstavljati današnjo Slovenijo, če bi bilo obvezno osnovno šolstvo uvedeno sto let kasneje? Ali si jo znate predstavljati čez sto let, če bomo današnje in prihodnje slovensko šolstvo še naprej obravnavali mačehovsko?
