Leta 1995 so potekala pogajanja o mirovnem sporazumu iz Daytona, ki je prekinil vojno v Bosni in Hercegovini. S kolegom Erichom Rathfelderjem sva se v bližini porušenega mostarskega mostu pogovarjala o tem, kaj bova zdaj počela. Pet let sva popisovala svet med Prištino in Ljubljano ter v Srebrenici ugledala konec našega sveta. Pogosto sva delala skupaj kot svobodna novinarja, ki sama plačujeta prispevke državi. Kaj sva na koncu vseh teh zgodb razumela?
»S kakšnim avtom si ti začel leta 1991?« je vprašal Erich.
»Trinajst let star BMW 520.« Bil je sijajen avtomobil, ki se je na gozdnih cestah obnesel bolje kot vsak džip. Ampak imel je utrujen bencinski motor, bencina pa je bilo malo. Enkrat sem v Mostarju vanj natočil letalski kerozin, ki je v nekem sodu ostal od nekdanjega helikopterskega oporišča v mestu. Zdržal je do Ljubljane, kjer je gred prebila blok, motor pa je v ognjenih zubljih odletel skozi izpušno cev.
»Jaz sem imel dvajset let starega mercedesa 220. Se ga spomniš?« Kako se ga ne bi. Enkrat me je z njim počakal, ko sem iz Sarajeva čez Igman prišel v Tarčin. Po dolini Neretve smo šli proti Splitu. Jaz sem zamujal osem ur, Erich pa je med tem pil pivo. Ponudil sem, da bom vozil jaz. »Bolje, da ne,« je rekel. »Ti ne poznaš avta, zavore pa skoraj ne primejo več.« Logično. Samo prikimal sem.
»In kaj voziš zdaj?« je vprašal Erich. Odgovoril sem, da šest let staro lado nivo. Ruski džip se je v Bosni sijajno obnesel, čeprav se je na asfaltu zdelo, da za ušesa šofiram prašiča. Ampak na koncu sveta cest skoraj ni bilo več.
»Jaz pa petnajst let starega broncota s crknjenim alternatorjem.« Ugotavljal je, da sva največja bedaka, ki sta na začetku devetdesetih potovala skozi Balkan. Tam, kjer sva midva na tleh gledala ruševine starega reda, so drugi videli ležati denar prihodnosti. Prišel je do razumnega sklepa. »Poglej. To ni zadnji dizaster, ki se bo zgodil okoli naju. Naslednjič pa pazi, da ne padeva še enkrat v isto past. Zdaj nama je vse jasno. Nihče ne ve toliko, kot veva midva. V naslednji vojni bova vojna dobičkarja.«
Ideja je bila sijajna. Namesto zgodb je treba iskati denar, ki leži po tleh. Pa je šlo mimo pet ali šest velikih katastrof od New Yorka do Kabula, od Kaira do Kijeva, od Karabaha do Gaze. Vsakič znova se je govorilo o koncu sveta, pa se je končalo z računovodskimi izračuni dobička. Jaz zdaj vozim petindvajset let starega defenderja, Erich pa kljub nekoliko bolj razviti tevtonski poslovni domišljiji ni veliko na boljšem. Pa vsak malo bolj nadarjen obrtnik ve, da je konec sveta sijajna poslovna priložnost. V tistem svetu temu rečejo nov izziv, ki mu gremo naproti.
Seveda je treba popolnoma zamenjati registre. Od konca poletja sem na veliko citirajo Antonia Gramscija. »Stari svet umira, novi svet pa se muči in se še ni rodil: sedaj je čas pošasti.« To smo razumeli. Liberalna demokracija je v krizi in z njo reprezentativni parlamentarni model, na katerem je temeljil njen svetovni red. Odneslo je tudi Združene narode, zdaj lahko postojanke modrih čelad nekaznovano pregazijo tanki. Evropska unija je fragmetirana, za njo pa capljajo sorodne meddržavne zgradbe. Joj, joj, joj. Analize propada starega reda so vedno bogatejše, napovedi novih avtoritarnih distopij pa bleščeče. Ostaja eno samo vprašanje. Kdo bo s tem zaslužil? In kako priti zraven?
Najbolj neproduktivno je v neskončnost tarnati, kako gre stari red k hudiču. Vseeno je, če začnemo z razsvetljenstvom in termidorjem ali s pomladjo narodov in oktobrsko revolucijo. Vedno znova smo soočeni z vitjem rok nad lepoto enega od starih redov, ki ga je pobral peklenšček. To je kratkočasno branje, vendar se iskanje novega sveta v nostalgiji za starim konča s tarnanjem. »Treba je misliti naprej, ne nazaj,« je govoril Stalin. Kaj vse razpada pred našimi očmi, v resnici ni več tako zelo zanimivo. Veliko bolj produktivno je pogledati, kaj nastaja znotraj bodočih ruševin. Tam je denar.
Ljudje, ki se že danes zabavajo z življenjem v novem svetu, so zanimivi. Delajo rakete za potovanja v vesolje, kamor se očitno nameravajo izseliti. V nekaj letih so iz vesoljskih poletov z državnim denarjem naredili fantastičen spektakel. Rakete letijo v zrak že zelo dolgo. Vendar zdaj znajo prileteti tudi nazaj in jih ujamejo z istim stolpom, s katerega so poletele. Njihove zasebne rakete gredo na vesoljsko postajo tudi pobrat astronavta, ki sta tam pristala s pokvarjeno državno raketo. Reči, ki so jih v starem svetu znale narediti samo države, so zdaj v rokah novih mehanizmov. Oni rešujejo krizo države.
To je novo. Napovedi konca starega reda zvenijo zelo prepričljivo. Vpraševanje, kaj bodo naredile države in njihove asociacije, da preprečijo velik polom, pa morda ne bo našlo odgovora. Vprašanje je napačno. Odgovor pa je ves čas na dlani. Zveni novo, vendar diši znano. Nič. Še pri vsakem koncu sveta je bilo tako.
