Maslo je recimo ravno prav mazljivo mehko, ne tako kot doma, ko je zjutraj na mizi (če že je) trdo ko kamen; gospa mama ga že navsezgodaj vzame iz hladilnika, da se omehča. Izbira je bogata in tak je tudi apetit obeh trinajstletnikov. Ko nastopi čas za dopoldansko malico, naju gospa povpraša, kaj bi pojedla. Jaz, še sit in skromen, si zaželim samo predvojak ali dva. V mojem mentalnem leksikonu je ta beseda označevala samostojen kos sira, ki se ga poje kar brez kruha. A izkazalo se je, da gospa mama tej besedi ni znala določiti pomena. Z drugimi besedami: ni je poznala. Tudi sošolec ne. In tudi gospod oče ne. Tudi dve sošolki v sosednji hiši ne. V meni se je zamajal občutek urejenosti jezikovnega sveta – čeprav govorimo isti jezik, so torej v njem tudi čisto vsakdanje besede (vsaj meni se je predvojak to zdel, saj imam zelo rad sir), ki si jih ne delimo?