Mnogi špekulirajo, da bi zgraditev novega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2) lahko prinesla podobna tveganja kot pri gradnji termoelektrarne TEŠ 6, ki naj bi jo predčasno zaprli zaradi slabe ekonomike. Vendar so te špekulacije povsem neupravičene. Poglejmo, zakaj.
Najprej poglejmo, zakaj potrebujemo nadomestilo za TEŠ 6. Slovenija po predvidenem zaprtju TEŠ 6, ki predstavlja eno tretjino slovenske proizvodnje električne energije, potrebuje zanesljiv in stabilen vir energije s predvidljivimi cenami. Če hočemo nadomestiti izpad električne energije iz TEŠ 6 (okrog 3,5 TWh na leto) in podvojiti potrebno količino električne energije za potrebe razvoja in energetskega prehoda (dodatnih 15 TWh električne energije do leta 2050) ter hkrati še razogljičiti proizvodnjo elektrike, se ne moremo zanašati na občasne in nestanovitne vire elektrike iz sončnih vetrnih elektrarn.
Oba vira sta minorna. Tudi če bi podeseterili zmogljivosti sončnih panelov v Sloveniji, bi naleteli na problem, da bi nam ob slabem vremenu, ponoči in v času kurilne sezone drastično zmanjkovalo elektrike. Tudi če bi nam v poletnih mesecih uspelo ustvariti dovolj viškov električne energije iz sončnih panelov v vrednosti letne proizvodnje TEŠ 6, bi morali na višini Kredarice postaviti osem akumulacijskih jezer velikosti Bohinjskega jezera, da bi shranjeno energijo lahko uporabljali v zimskih mesecih. Kar je misija nemogoče.
Če bi se odločili za uvoz manjkajoče elektrike, bi se predali rodeu z razpoložljivostjo in divjemu nihanju cen na evropskih borzah (te cene v zadnjem času nihajo v razponu od manj kot 200 do več kot 500 EUR/MWh). Samo neodgovorni norci in špekulanti so se pripravljeni dolgoročno prepustiti rollercoasterju uvoza elektrike po cenah na evropskem trgu. Zaradi evropskega trga so slovenska podjetja v zadnjih dveh letih kupovala elektriko po cenah od 200 do 400 EUR/MWh, čeprav stroškovna cena elektrike v našem sistemu znaša zgolj okrog 80 EUR/MWh. Poleg tega pa bi v primeru uvoza nadomestno energijo v času naših potreb (slabo vreme, ponoči, kurilna sezona) lahko dobili zgolj iz fosilnih virov, denimo iz termoelektrarn na premog v Bosni in Hercegovini, na Češkem ali Poljskem. S čimer pa bi še naprej enako prispevali h globalnim izpustom ogljikovega dioksida, kot če bi ohranili TEŠ 6.
Torej za nadomestitev TEŠ 6 in za podvojitev potreb po električni energiji za potrebe razvoja in za nadomestitev fosilnih goriv potrebujemo stabilne in izdatne domače vire električne energije s predvidljivimi cenami, ki so hkrati nizkoogljični. Samo jedrska energija (ob hidroenergiji) izpolnjuje vse te kriterije in hkrati omogoča potrebno strateško energetsko avtonomijo Slovenije.
Zdaj pa o tem, zakaj JEK 2 ne more postati nov TEŠ 6. Gradnja TEŠ 6 je bila problematična iz treh razlogov. Prvič, kot sem izdatno pisal že leta 2010, je bila odločitev za gradnjo novega šestega bloka v TEŠ neracionalna. S posodobitvijo kotlov in druge opreme bi za zgolj četrtino investicije v TEŠ 6 lahko ustrezno podaljšali življenjsko dobo blokoma 4 in 5. Drugič, TEŠ 6 je bil zgrajen na osnovi koruptivnih praks (manipuliranje s količinami lignita v Premogovniku Velenje, koruptivne prakse pri izbiri ponudnika opreme, netransparentnost vodenja projekta). In tretjič, v vmesnem času se je spremenila evropska energetska politika, premogovne termoelektrarne so bile podvržene drastičnemu povečanju cen emisijskih kuponov, kar jih dela nerentabilne.
V nasprotju s TEŠ 6 je JEK 2 nujen za prihodnost Slovenije. Je edini nadomestni vir električne energije, ki je izdaten, stabilen, cenovno predvidljiv, najmanj ogljično intenziven in hkrati zagotavlja strateško energetsko avtonomijo Slovenije. JEK 2 je (ob omejenem hidropotencialu) edina resna energetska alternativa.
Cene jedrske energije so, ker gre za praktično brezogljični vir, neodvisne od cene emisijskih kuponov. Njihova lastna cena je odvisna zgolj od vrednosti investicije ter stroškov obratovanja in razgradnje. Zaradi dolge življenjske dobe (od 60 do 80 let) je cena elektrike iz jedrskih elektrarn dolgoročno stabilna in predvidljiva.
Naredil sem projekcije cen elektrike iz JEK 2 ob naslednjih predpostavkah: moč 1200 MW (ob 94-odstotni razpoložljivosti znaša letna proizvodnja 9,9 TWh energije), 60 let obratovanja, vrednost investicije 7,5 milijona EUR/MW, 30-odstotni kapitalski vložek države ob triodstotnem donosu, preostalih 70 odstotkov so bančni krediti in krediti EIB, 40-letna ročnost kreditov in amortizacije, stroški obratovanja znašajo 24 EUR/MWh, stroški razgradnje pa 2 EUR/MWh. Simulacije kažejo, da bi pri triodstotni obrestni meri na bančne kredite v prvem letu polna lastna cena elektrike iz JEK 2 znašala 83 EUR/MWh, nakar upada in se po 40. letu prepolovi. Povprečna cena v 60 letih bi znašala 66 EUR/MWh.
Ključni postavki, ki vplivata na stroške elektrike iz JEK 2, bosta obrestna mera na bančne kredite in morebitna eskalacija stroškov v času gradnje. Dvig obrestne mere za eno odstotno točko prinese v prvih letih dvig lastne cene za 10 EUR/MWh, v povprečju 60 let pa za 5 EUR/MWh. Porast stroškov v času gradnje za 2,5 milijarde EUR (za 28 odstotkov) bi pomenila v prvih letih višje lastne cene za 13 EUR/MWh, v povprečju 60 let pa za 8 EUR/MWh.
Torej, gradnja JEK 2 je ne samo finančno izvedljiva, pač pa omogoča dolgoročno konkurenčne cene elektrike. Vendar bo treba paziti na izbor izvajalca in transparentnost gradnje (z vključenimi varovalkami in strokovnim nadzorom) in na finančno konstrukcijo. Ključno je javno financiranje v kombinaciji z bančnimi krediti in brez vključevanja velikih finančnih investitorjev, ki bi zahtevali nevzdržno visoke donose.
