Ta butasta zgodba dveh zaljubljencev, ki se hočeta nekam umakniti in imeti mir, ima tri podzgodbe. Prva govori o naivnosti glavnega akterja, druga o banalnosti novinarstva in tretja o nevarnostih familiarnega funkcioniranja družbe. Bom začel z zadnjo. Slovenija je pač ena velika družina. Vsi se na neki način poznamo, vsi smo na nek način povezani. Ali prek krajev bivanja, šolskih sistemov, družinskih vezi, interesno-športnih druženj in profesionalno-službenih aktivnosti. Več ali manj smo se skoraj z vsakim že srečali in skoraj vsakega lahko brez zadrege pokličemo. Prosimo za kakšno uslugo, smo za njo naprošeni in se uvrstimo na seznam, poimenovan zveze in poznanstva. V principu je ta domačijski sistem neškodljiv, dokler ne pride do zlorab. Dokler gre le za zaupanje, zanesljivost in pomoč v okviru dovoljenega, je to super sistem. Lažje je sodelovati z znanci kot popolnimi neznanci. V trenutku, ko domačijskost pomeni privilegiranost in izkoriščanje, pa se stvari zapletejo. Še huje je, ko se začnejo protagonisti hvaliti, da lahko kaj uredijo. Saj veste, jaz poznam tistega, ta pozna onega in se bomo zmenili. To domačijsko vračanje uslug postane operativni obrazec. Usluge postanejo sumljive in nihče ne bo javnosti prepričal, da dobrodušna oddaja vikenda Robertu in Tini nima nobene povezave z imenovanjem lastnika vikenda na neke položaje. Kot nas ne bo nihče prepričal, da skupno jahtanje ali igranje golfa Janeza Janše z Božom Dimnikom nima nobenih posledic v poslih slednjega.
ZDA - Italija - Iran
Vse diplomatske poti vodijo v večni Rim
