Jezus, spet bodo volitve. Bližajoči se konec sveta, begunci, spopad civilizacij. Ob tem velikem prazniku demokracije se politika naveliča resničnega sveta in hoče biti lepa. Potrebuje ogledalo z močnimi filtri. Fantazijski svet je veliko lepši od vsega, kar se je res zgodilo. Politično sporočilo mora pripovedovati samo zgodbe, v katerih izpade super. Formula je preprosta. Nikoli nič razlagati ali se pritoževati, samo sporočati olepševalne domislice v dobrikajoči se luči in prijetni scenografiji. Ponavljati v nedogled.
To je vedel že Aristotel, ki je napisal nekaj knjig o tem, kako se pride do resnice. Resnica je antipatično delo. Ampak z malo dobre volje in božje pomoči se da dokopati vsaj do najboljše različice resnice, ki jo zmoremo spisati. Vendar pri tem nismo varni. Aristotelov učitelj Sokrat je bil pri pripovedovanju še kar spreten, vendar so ga Atenčani obsodili na smrt in je moral popiti strup. Njemu podobne so skozi dolgo zgodovino nesporazumov kamenjali, nabijali na križ, zažigali na grmadah in mrcvarili na najrazličnejše načine. Da bi bilo politično življenje videti lepše, je Aristotel napisal še Retoriko. Atenčanom se je za resnico fučkalo, zato so brali Retoriko.
Retorika nima namena povedati resnice, sogovornika hoče prepričati. Zato Aristotel uči, kako na sodišču lopova prikazati kot častnega človeka, poštenjaka pa kot notoričnega goljufa. V hvalnem govoru mediokriteta z ambicijami javnost prepriča, da je genialen junak, njegovi nasprotniki pa so strahopetni omejenci. To se ne zgodi samo od sebe. Te stvari je treba znati in se jih je treba naučiti. Aristotel je dobro vedel, da je to znanje lahko škodljivo. V svojem času je videl demagoge, ki so z uporabo tega sloga retorike spodkopali demokratičen red. Te spretnosti je mogoče uporabiti tudi za dobro, vendar je človek grešnik, meso šibko, skušnjavec pa čepi za vsakim vogalom. V glavnem se te veščine uporabljajo zato, da se hodi po ljudeh, ki ležijo po tleh. Politični govor je močno orodje in zna imeti uničevalne učinke.
Že od časov, ko so časopise pisali na glinene tablice, je obstajala ideja, da se sofisticiranosti politične retorike lahko zoperstavi preproščina vsakdanjega preverjanja, če zgradba, ki jo politika ponuja kot svetovni red, zdrži preizkus nekaj preprostih vprašanj. »Je res ali ste si izmislili?« je osnovno vprašanje, iz katerega izhajajo vsa druga. Konstanten dvom, ali trditve držijo, je nadležen. Vendar je na dvomu zgrajena vsa novoveška razsvetljenska civilizacija in ga je treba ohraniti kot metodo spodkopavanja traparij. Dvom je odpravil komplikacije z razodeto resnico, ki jih je za seboj pustil srednji vek. Iz tega je nastalo zdravo nasprotje med političnim govorom in njegovo medijsko reprezentacijo. Rezultat je kaos, ki pa da še kar solidno sliko resničnega sveta.
Vedno je obstajala želja, da bi se v žurnalistično reprezentacijo politike vnesel red. Vendar je bilo to željo vedno mogoče zadovoljiti samo začasno. Niti cenzura niti laskanje, podkupovanje, taborišča za prevzgojo in nenehna reorganizacija ne pomagajo. Med žurnalizmom in politiko ni ljubezni. Politika je zgolj objekt. Zdelo se je, da temu primežu politika ne bo mogla pobegniti. Potem pa so prišla družbena omrežja. Tukaj se je hitro pokazala možnost neposredne politične komunikacije z javnostjo, v kateri žurnalizem kot posrednik nima možnosti preverjanja, če sporočilo, ki ga posreduje, ustreza kriterijem resničnosti. Politik je dobil možnost neposredne komunikacije s širokimi sloji prebivalstva. Sporočilo je lahko oblikoval sam po kriterijih, ki jih je sam določil. Sam je določil tudi čas, ko ga bo oblikoval, in kanale, skozi katere ga bo posredoval javnosti. Sam bo preverjal odziv javnosti in načrtoval lastne reakcije na odzive, ki jih je sprejel. Dobil je možnost, da sam tudi proizvede odzive na svoja sporočila in sam reagira nanje. Novinarje je iz celotnega procesa lahko izključil in ignoriral njihova povabila na postavljanje vprašanj na novinarskih konferencah. Če ni novinarjev, ni nobene potrebe po konferencah.
Presenetljivo tega ni prvi razumel nobeden od demokratično izvoljenih politikov s štabi za komuniciranje z javnostjo v najbolj razvitih delih sveta. Radikalne uporabe družbenih omrežji za ukinitev javnega nadzora nad lastnim delom se je prvi spomnil pokojni kalif Abu Bakr Al Bagdadi, voditelj Islamske države. Nikoli nobenemu novinarju ni dal nobene izjave.
Nadzor nad komuniciranjem je dosegel s preprosto odločitvijo. Vsem tujim novinarjem je prepovedal vstop v Islamsko državo, vsem domačim pa prepovedal samostojno poročanje o čemer koli. Njegova služba za komuniciranje z javnostjo je leta 2014 pod vodstvom influencerja Abu Mosa začela sama snemati in predvajati na družbenih omrežjih programska politična sporočila, dokumentarne prispevke in atrakcije. Največ pozornosti tuje publike so pritegnila obglavljanja, ki jih je v angleščini komentiral Britanec Mohamed Emvazi. Dvom ni bil mogoč. Tuji in domači novinarji, ki so poskušali delati neodvisne zgodbe, so se pojavili na družbenih omrežjih z vrečo na glavi in nožem na vratu.
Abu Bakr, Abu Mosa in Mohamed Emvazi so bili prvi resni politični influencerji. Donald Trump se je zgledoval pri njih in postal njihov kralj. Vsi drugi so bedni imitatorji.
