Spoštovani Ahmed, dovoljujem si vas naslavljati z vašim imenom, ker sva nekako »rođaka – godište« še iz dobre stare Juge, ko smo si bili iskreni bratje v dobrem in slabem. Na vas se obračam, ker vas poznam po vaših odličnih kolumnah v Dnevniku, ki jih berem z velikim zadovoljstvom in spoštovanjem. Sicer nimam nobenega konkretnega stika s prebivalci Bosne in tako ste moj najbližji stik z nesrečniki v poplavljeni in zasuti Jablanici.

Po svojih najboljših močeh bi rad neposredno finančno in mogoče še na kak drug način pomagal vsaj nekaterim iz najbolj prizadetega kraja Jablanica in se zato obračam na vas s prošnjo, ali mi lahko pomagate poiskati stik z nekom, ki bo ali direktno prejel mojo pomoč ali pa je to oseba/organizacija, vredna zaupanja, ki bo razdelila poslano pomoč resnično pomoči potrebnim.

Opravičujem se vam za tak neposreden kontakt in motenje vašega zasebnega življenja, v upanju na vaš odgovor vas pozdravljam,

s spoštovanjem, G. V.

Celega imena in priimka ne bom objavil, a vem, da bom poiskal tega človeka in se mu lepo zahvalil za takšno globoko človeško gesto. Iz Hrvaške, Srbije, od vsepovsod so začela prihajati podobna sporočila in človek se vedno vpraša, zakaj ljudje na Balkanu svoj najboljši obraz pokažejo samo v primeru ekstremne tragedije, medtem ko v preostalem času večinoma sledijo večinoma idiotskim politikam identitete, utemeljenim na narodu.

Niti pametnejši od mene niso našli odgovora na to, tako da ga niti jaz ne bom, a vsekakor je lepo vedeti, da obstajajo vsi ti ljudje. In seveda gospod G. V., ki ga bom povabil na kosilo na Dolenjskem ali v Ljubljani, vseeno.

Medtem ko so se kolegi odpravili na kraj dogajanja, sem zbral kontakte županov in gorske reševalne službe, začele so prihajati reševalne ekipe iz Srbije, Slovenije, Hrvaške, jaz pa sem topo strmel v praznino, ker sem od otroštva šel stokrat skozi ta kraj in mislil, da nekaj vem o njegovi zgodovini.

Te ljudi, šestindvajset, je, kar bo preiskava v največji meri potrdila, ubilo kamenje. Oziroma hudournik, ki ga je nosil. Material, po katerem je bila Jablanica najbolj znana na svetu. Res je, od tam prihajata še dve globalni dejstvi. Jagnjetina, ki se prodaja v obcestnih gostilnah. In Vahid Halilhodžić, nekdanji nogometaš, trener francoskih klubov, selektor Japonske, Alžirije, Slonokoščene obale, Maroka … Svojeglavi Hercegovec nemirnega duha.

Zdaj se bolj ali manj ve vse: lokalni mogočnež je z mahinacijami odprl kamnolom, ki so ga uradno zaprli že v šestdesetih. Takratne socialistične oblasti so ocenile, da zadeva ogroža ekosistem. Ki se mu takrat ni tako reklo. Obstajal pa je.

A to tipa iz tranzicije ni zanimalo. S kombinacijo korupcije, nepotizma in nezakonitosti je nadaljeval izkoriščanje kamnoloma. Epilog poznate. In tukaj nič več ne pomaga. Ne analize ne vedenje o tem, da je bil v civilni zaščiti pred nekaj časa na delu hud kriminal, v katerem so na račun zaupnikov SDA iz proračunskih sredstev nakupovali nepotrebno opremo, da so na vodilna mesta postavljali ljudi praktično mimo razpisov in da je ves ta kontekst zapuščen in temačen, vsaj toliko, kolikor je Jablanica.

Vse to je nepomembno glede na dejstvo, da je tam nekje neka narasla voda iztrgala otroka iz materinega naročja in ga s kamenjem odnesla po koritu navzdol.

In zato je ta potop metafora. Ob zgodbi, da so s tem kamnom okrasili dunajsko državno opero, Njegošev mavzolej na Cetinju in da so z njim tlakovali Jelačićev trg, ulico kneza Mihaila in sarajevsko Ferhadijo, se bo odslej vedno dodalo tudi to, temnejšo plat zgodbe.

Črno, da je težko bolj črna. V tem smislu so vse druge zgodbe manj pomembne in nekako nebistvene. Ni bilo niti časa niti prostora, da bi proslavili, da so na lokalnih volitvah v Sarajevu končno pometli s SDA, vsaj kar zadeva županska mesta. Preprosto povedano, ostali so samo v Vogošći, tam pa bodo, ko bodo volilci končno spregledali, če se bo to sploh kdaj zgodilo, še en kamenček v mozaiku vsesplošnega potopa. Ta stranka je ob svojih partnerjih iz srbskega in hrvaškega naroda pustila za seboj model razbojniškega obnašanja, zaradi katerega je bilo mogoče odpirati kamnolome, ki jih je nekdo že zdavnaj zaprl. Zgodbo o »sporazumu ljudstva«, daytonski Bosni in Hercegovini, o tem, da je življenje sploh mogoče, je izbrisal velik hudournik vode in kamenja.

Potem pa je kot strela z jasnega prišlo še eno sporočilo. To, da večina nevladnih organizacij, ki naj bi prejele pomoč, ki je bila ponujena, ne sme sprejemati donacij prek kartic. Zdaj sem prepričan, da razumete, zakaj sem potreboval dva, tri dni, da bi novemu prijatelju G. V. ustrezno odgovoril, kam naj pošlje svojo velikodušno pomoč.

Zdaj sem prepričan, da bolje razumete, zakaj je takšna Bosna in Hercegovina nevzdržna. Ker je talka bank, ki v spregi z »globoko državo« (beri: s skupino strankinih oligarhov) odloča, kdo lahko posluje s karticami in kdo ne. Tako še danes na primer v poslovalnici Telemacha svojega računa ne morete plačati s kartico, ampak morate imeti gotovino.

Bosna in Hercegovina je nefunkcionalna država za vse, razen za tiste, ki iz nje vlečejo denar. To so tuje banke in domači politiki kriminalci.

Zato je moj novi prijatelj moral počakati na odgovor. In zato sem neutolažljivo žalosten.