Moj prijatelj je imel slovensko ime, a je bil rojen Beograjčan. Tako očetova slovenska kot materina srbska družina sta živeli v Beogradu in bil je dokaj ponosen Srb. Pravzaprav sva potovala k njegovi družini, v njegovo ljubo Srbijo. Sam sem bil namreč v Srbiji pred tem le enkrat v življenju in se nisem počutil niti malo Srba. Vsekakor pa sem imel bolj srbsko ime od prijatelja. Odločila sva se torej, da poskusiva srečo.
Na srbsko mejo smo prispeli sredi noči. Na avtobus je vstopil srbski policist, ki je zaspano udrihal žige v iztrošene potne liste srbske diaspore in pobiral njihove devize. Vizum je stal petdeset nemških mark. Ko je prišel do mene, me je strogo pogledal in vprašal: »Ime oca?« »Milorad,« sem odgovoril. Pokimal je in vzel moje marke. Nato je vzel potni list mojega prijatelja. Buljil je vanj začuden, kakor bi v roke dobil pobarvanko za odrasle, nato pa ga je pozval, naj stopi z njim.
Več kot pol ure je moj prijatelj policiste in carinike na srbsko-madžarski meji prepričeval, da je Srb. Poglejte, rojen sem v Beogradu, jim je molil pod nos svoj potni list. Nato jim je pokazal še rojstni list svoje matere in s prstom podčrtaval njen dekliški, srbski priimek. Poskušal jim je razložiti še to, da je tudi njegov oče, četudi po rodu Slovenec, pravzaprav Srb, ki ga je le naključje odpeljalo iz ljubega mu Beograda. Po dobre pol ure so se policisti mojega prijatelja, slovenskega Srba, naposled usmilili. A najbrž le zaradi tega, ker ga je zunaj čakal avtobus poln nas, pravih Srbov.
O krivičnosti sveta, ki o človekovi identiteti sodi po videzu ali imenu, je pred kratkim v odličnem intervjuju Tanje Lesničar -Pučko spregovorila tudi francoska pisateljica Marie NDiaye, ki vztraja, da je kljub očetu Senegalcu stoodstotna Francozinja in da barva njene kože pri tem ne igra nobene vloge: »Moje življenje enostavno ni bilo razpeto med domovino očeta in domovino mame, in ko sem prvič obiskala Senegal, v meni ni nič 'zatrepetalo', nič se ni prebudilo, nič se ni zgodilo. Ljudje v takih trenutkih pogosto pričakujejo nekakšno mistično povezavo z očetovo deželo. To je kot pričanja posvojenih otrok, ki so si, ko so odrasli, želeli spoznati biološke starše, a so ob srečanjih ugotovili, da jih nanje prav nič ne veže, da kri ni dovolj. Senegal mi je vzbujal radovednost, a noben gen se ni oglasil, ker sem enostavno Francozinja iz Francije. V resnici se mi je to na najbolj zabaven način pokazalo takrat, ko sva z režiserko Claire Denis, s katero sva skupaj napisali scenarij za film Belka, odšli v Afriko na snemanje. Ona, ki je otroštvo kot otrok francoskih nameščencev preživljala v Afriki, je bolj Afričanka kot jaz, četudi je bela; Afriko pozna in razume, jaz je ne.«
Ko smo pred časom v Sloveniji skupaj z urednikom Mladine privoščljivo preštevali krvna zrnca nekega Bernarda Brščiča, smo vsi skupaj pozabili na to, da je svet, v katerem je lahko sin Anđela Brščića stoodstoten Slovenec, dober svet; pozabili smo, da je dober svet, v katerem lahko človek, ki se je rodil s črko ć v imenu, odraste v slovenskega domoljuba; pozabili smo, da smo se včeraj borili ravno zato, da bi bil Bernard Brščič lahko stoodstotni Slovenec, in da se danes borimo za to, da bi bila jutri lahko stoodstotna Slovenka tudi hčerka priseljenca iz Senegala.
Problem našega sveta je namreč v tem, da v njem Marie in Bernard nimata enakih možnosti oziroma da ravno po zaslugi takšnih in drugačnih brščičev mi rinemo nazaj v svet, v katerem otroci priseljencev ne bodo mogli biti nič drugega kot otroci priseljencev. Rinemo v svet, v katerem Marie NDiaye ne bo mogla biti Francozinja in v katerem Bernard Brščič ne bo mogel biti nič drugega kot čefur. Rinemo v svet, v katerem nam bodo, tako kot nekoč mojemu prijatelju in meni, identitete določali mrki uniformiranci in nas brez možnosti ugovora razvrščali na naše in tuje, v svet, v katerem ne bo nikogar več zanimalo, kdo in kaj mi v resnici smo.
To je tisti svet, v katerega naju je s prijateljem nekega zimskega jutra leta 1998 pripeljal nočni avtobus Ljubljana–Beograd. Ko so se vrata tistega avtobusa odprla, je pred njimi stala množica revežev, ki so nama ponujali prevoz. U pola cene, za daj šta daš. Učitelji, prevajalci, elektroinženirji, novinarji, ljudje, ki so se v borili za preživetje v državi, ki je ljudi hranila zgolj z nacionalizmom najhujše vrste. Živo se spomnim človeka, ki naju je zapeljal od avtobusne postaje do Bulevara. Ko sva si sumničavo ogledovala njegovo dotrajano stoenko, je rekel: »Ja nisam taksista, ali slučajno idem u vašem pravcu,« skušajoč ohraniti vsaj kanček človeškega dostojanstva pred najstnikoma, ki sta le zato, da bi si ogledala košarkarsko tekmo, zapravila njegov mesečni prihodek.
Malo je tako zaprtih, žalostnih in temačnih svetov in res težko razumem, zakaj je mnogim danes tako privlačen.
