Po najnovejših poročilih tamkajšnjih gasilcev naj bi ogenj prizanesel vili slovitega nemškega pisatelja Thomasa Manna, pa tudi vili Aurora, pri kateri naj bi pogorel le vrt. Obe pomembni hiši je odkupila nemška vlada v spomin na intelektualce, ki so se uprli Hitlerjevi oblasti in pred sankcijami nacističnega režima pribežali v Hollywood. Vilo Thomasa Manna, ki je bila leta 2016 odkupljena za petnajst milijonov dolarjev, je dve leti pozneje odprl nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, na svečani dogodek je prišel tudi Mannov vnuk Frido, ki je tam preživel del otroštva. Obe vili sta postali zatočišče za umetnike in razumnike.
Hišo Thomasa Manna, ki jo je pisatelj poimenoval »Vila sedmih palm« in v kateri so Mannovi živeli med letoma 1942 in 1952, je v modernističnem slogu arhitekturno zasnoval nemški emigrant Julius Ralph Davidson. Na pisalni mizi iz mahagonija, ki je romanopisca spremljala na vseh postajah izgnanstva, so nastale mojstrovine, kot so Doktor Faustus, del tetralogije Jožef in njegovi bratje ter drugi spisi. Tudi besedila za petdeset radijskih prispevkov, ki jih je med vojno predvajal BBC London. V kratkih oddajah je Thomas Mann v nemščini nagovarjal rojake v domovini in jih opozarjal na grozodejstva nacizma.
V španskem stilu zgrajeno vilo Aurora, ki stoji nedaleč stran, je leta 1943 za devet tisoč dolarjev, za znesek treh učiteljskih letnih plač, kupil nemški pisatelj judovskega rodu Lion Feuchtwanger. Članke proti nacistični stranki je začel objavljati že leta 1920, zaradi česar se je znašel na prvem Hitlerjevem seznamu posameznikov, ki so jim odvzeli nemško državljanstvo. Njegove knjige so končale na grmadi. Eleanor Roosevelt in nekateri drugi ameriški diplomati so mu pomagali, da je preoblečen v žensko zbežal iz francoskega ujetništva in prek Španije ter Portugalske ušel v ZDA. Ker Los Angeles ni poznal evropske kavarniške kulture, sta z ženo Marto na svojem domu gostila oporečnike, med njimi Bertolda Brechta, Charlija Chaplina, Arnolda Schönberga, Thomasa in Heinricha Manna ter druge.
Večini nemških intelektualcev med izgnanstvom v ZDA ni bilo postlano z rožicami, Thomas Mann in Lion Feuchtwanger pa sta se zaradi dobre prodaje svojih knjig lepo znašla. Revija The New Yorker je Thomasa Manna predstavila v navdušujočem članku z naslovom Goethe v Hollywoodu. Dosti bolj žalostno se je izteklo za Heinricha Manna, starejšega Thomasovega brata, gorečega nasprotnika nacizma, demokrata, avtorja pomembnih romanov, vplivnega publicista. Čeprav so film Modri angel, v katerem je zablestela Marlene Dietrich, posneli po njegovem romanu, mu v Hollywoodu zaradi slabega znanja angleščine kot scenaristu ni uspelo. Poleg tega se je po več poskusih ubila nesrečna, z alkoholom zasvojena soproga Nelly. Družino Mann so samomori zelo prizadeli, življenje so si vzeli Julia in Carla, sestri Thomasa Manna, kot tudi njegov sin Klaus. Klaus Mann je avtor izvrstnega romana Mefisto, pronicljive pripovedi o kolaboraciji gledališkega direktorja z nacisti.
Thomas je v Kaliforniji ves čas gmotno podpiral brata Heinricha. Bil je odmaknjen opazovalec življenja, ki je strogo zatiral svoja homoerotična nagnjenja. Heinrich pa je življenje užival brez zadržkov, kar ponazarjajo tudi njegove divje erotične risbe razbrzdanih žensk. Heinrich Mann je v Santa Monici umrl leta 1950. Tik pred tem je razmišljal o vrnitvi v Evropo, saj naj bi v Nemški demokratični republiki postal predsednik nove akademije umetnosti. Oba brata sta se v času McCarthyjevih čistk znašla pod nadzorom FBI. Zato je dve leti pozneje ZDA zapustil tudi Thomas Mann in se preselil v Švico. Sanje o demokraciji, svobodi govora in kritične misli so bile za Mannove spet pokopane.
Letos se spominjamo stopetdesetletnice rojstva Thomasa Manna, med drugim avtorja družinske kronike Buddenbrookovi, mojstrskega romana Čarobna gora ali novele Smrt v Benetkah. Pod sloganom Mann 2025 se bodo po vsem svetu zvrstile zanimive prireditve. Vseskozi družbeno angažirana Erika, hči Thomasa Manna, je po vrnitvi v Švico opustila aktivno državljansko držo. Dejala je, da so ji izražanje stališč najprej prepovedali v Nemčiji, nato v Evropi in na koncu tudi v Združenih državah Amerike, zato se bo umaknila v zasebnost.
Mannova obletnica je pravi trenutek za razmislek o pomenu in vplivu kritične misli danes. Z obžalovanjem opažam, da se slovenski razumniki vse pogosteje odločajo za podoben korak kot Erika Mann. Navdaja jih občutje resignacije, zato so nekateri emigrirali v intimo. Pravijo, da v javnem angažmaju ne vidijo več smisla, saj se za moč argumentov nihče več ne meni. Smo družba, ki si zastavlja malo pomembnih vprašanj, pa še ta so po večini retorična. Absurdno pričakujemo, da bomo s preprostimi razmisleki rešili zapletene probleme.
Dela Thomasa Manna so v Nemčiji 10. maja 1933 sežgali med množičnim požigom knjig. V Kaliforniji so bili ognjeni zublji do njegove zapuščine tokrat bolj prizanesljivi. Sicer pa so se v hollywoodskih vilah v pepel spremenile tudi neprecenljive umetnine in dragocene knjige.