Pred tednom dni sem na teh straneh manjkal z razlogom. V živo sem preverjal, kam gre ta svet. In to na drugem koncu sveta. Tako rekoč na strehi sveta, kjer domujeta dve državi. Nepal in Butan. Vse, kar poslušamo pred evropskimi volitvami na temo trajnostnega razvoja, zelenega prehoda in usode Evrope, se lahko vidi v omenjenih državah. Nepal je šel v smer postopnega uničevanja okolja na račun razvoja brez koncepta. Sonca se v mestih ne vidi več, po najpomembnejših cestah se vozi kot po kolovozih in njihov najpomembnejši produkt Himalaja se na vsakem koraku duši v smeteh. In težko najdeš domačina, ki bi bil nasmejan.
Butan kot edina država na svetu, ki ne meri razvoja z bruto nacionalnim prihodkom, temveč z bruto nacionalno srečo, je čisto nasprotje. To je dežela, kjer vse teče počasi. Tam ni zastojev, tam ni polucije, tam ni nikogar, ki bi te cukal za rokav in ti kar koli ponujal. Butan je edina država na svetu, ki nima niti enega semaforja in kjer je prepovedano hupati. Tam ni niti enega nakupovalnega centra in nobene verige hitre prehrane. Tam se je na prvi pogled čas ustavil. Bolje rečeno, tam se je čas vrnil. Obrnil stran od ponorelega sveta, ki zahteva vedno več, hoče vedno višje in hoče uživati na račun drugega.
Težko boste našli politika, ki bi v teh časih zagovarjal pot Butana. V času, ko štejejo le profiti, dodane vrednosti in količine krožečega blaga z orožjem na čelu, je vrnitev v čas, ko se vse vrti z manjšimi obrati, skoraj nepredstavljivo. Tudi ko se bomo zadušili, utopili ali nas bo odneslo zaradi klimatskih sprememb, bomo zagovarjali pot napredka za vsako ceno.
Za zahod in ves svet je nepredstavljivo, da ostane brez elektrike dalj časa. To se v Butanu rado zgodi. Za domačine nekaj, kar pač mine, za turiste pa največja možna groza. Ko sem zjutraj poslušal indijsko vodičko, kako je nadirala osebje v hotelu zaradi izpada elektrike, me je bilo neskončno sram. Sram ošabnosti nekega drugega razvitega sveta, ki hoče imeti vse. Ne glede na težave. Je pač crknil en transformator. In kaj je bila največja groza, ki jo je v tem električnem mrku sporočala vodička? To, da člani njene skupine ne bodo mogli napolniti telefonov. Kaj hujšega kot dejstvo, da morda kakšen turist ne bo mogel posneti ta dan tisoč, ampak le petsto fotk.
Na predvolilnih srečanjih bodo mnogi strašili pred energetskim mrkom in zagovarjali ne ravno poceni rešitve. Če je soditi po prvem mini soočenju kandidatov v Tarči, se bo vse dogajalo smrtno resno. Nobenih zaveznikov, le nasprotniki. Nobenih koalicij in sodelovanja. Začel se je boj za dobro plačane evropske pozicije, česar seveda ne bo nihče priznal. Vsi bodo govorili o usodnosti, prelomnosti in unikatnosti tokratne izbire. Eni se bodo smešili z oceno dogajanj v Gazi, drugi še bolj smešili s poveličevanjem dometa, ki ga imajo poslanci v evropskem parlamentu. Realen domet naših devetih izbrancev se bo meril le v naših očeh. Tam gori se izgubijo in so neopazni. Vsi po vrsti, ne glede na barvo, vonj ali okus.
Zato bi bilo fino, da bi vse skupaj vzeli malo manj resno. Da bi šli recimo po poti, ki jo trasira stranka NOT – Nič od tega. Morda oni vse skupaj jemljejo skrajno resno, ampak v naših očeh so čisti eksoti. Čisti špilferderberji, ki jim je žreb namenil najboljše mesto na volilnem srečanju. To je enajsto, zadnje mesto. Torej, ko boste pred dilemo, koga obkrožiti, vam vedno ostane zadnja izbira. Zadnja izbira, ki noče nič od tega. Kar je kar prava pozicija volilcev, ki so vedno nezadovoljni s ponujenimi listami in kandidati.
Vse skupaj malo spominja na šalo, ki smo jo v živo udejanjali pred petintridesetimi leti. Takrat se je volilo slovenskega člana predsedstva bivše skupne države. Partija je določila svojega kandidata Marka Bulca in izbira je bila jasna. Pa smo vseeno takrat za šalo naredili kampanjo za protikandidata, ki ni imel šans. To je bil Vinko Vasle. Na Radiu Študent smo iz tega delali kar nekaj zabavnega ali malo manj zabavnega programa z jasno predpostavko, da gre le za štos. Nič resnega. Šefinja volilnega štaba pa je bila Manca Košir. In na naše začudenje je to vzela smrtno resno. Manca je verjela, da se lahko partijski monolit razkosa. Se temu monolitu na njegovo začudenje ponudi protiizbira, ki jo volilci celo izvolijo. Manca nas je gnala, da smo delali celo resne prispevke o kandidatu, ki je bil na prvi pogled popolnoma neresen. Manca je takrat veliko bolj verjela v nekaj novega kot mi, ki smo vsak dan v mediju partijo pošiljali na smetišče zgodovine.
Vinko Vasle ni bil izvoljen, pa tudi partijsko nastavljeni kandidat ne. Takrat je za presenečenje poskrbel Janez Drnovšek. Prav tako kandidat bolj za šalo kot zares. Človek brez barve in vonja. In na začetku celo brez ambicij. Razočarani Bulc je rekel, da je bilo razpoloženje med volilci takšno, da bi ga premagala tudi opica, če bi kandidirala.
Morda pa smo danes na isti točki. Razočarani nad vsemi, ki so izneverili naša pričakovanja. Ves kapital, ki smo ga polagali v njih, je izpuhtel. In se bomo na volišča odpravljali z mislijo, da nočemo nič od tega …
