S 1. januarjem je evro praznoval 25 let obstoja. V skupni izjavi so predsedniki evropskih institucij napisali hvalnico, da je bil evro velik uspeh, ker je EU dal stabilnost, rast, delovna mesta, enotnost in celo več suverenosti. Toda ali ta politična izjava evrokratov res drži, če jo soočimo z dejstvi in številkami?
Na žalost evro ni prinesel ničesar od tega. EU je danes gospodarsko šibkejša, bolj nestabilna, bolj divergentna in razdrobljena, manj enotna in tudi manj suverena, kot je bila pred 25 leti. V zadnjih 25 letih so ZDA svoj BDP povečale za dobro četrtino (27 odstotkov) bolj kot države z evrom. Razlike v stopnji rasti med državami z evrom pa so se povečale namesto zmanjšale. In delež evra v svetovnih deviznih rezervah je danes bistveno nižji od njegovih predhodnikov (nemške marke, francoskega franka in ekuja pred evrom).
V obdobju pred evrom, med letoma 1971 in 1998, so evrske države z vidika trendne rasti zgolj malo zaostajale za ZDA, v povprečju le za nekaj več od 0,2 odstotne točke letno (povprečna rast EU-15 1,8 odstotka, ZDA 2 odstotka). Po uvedbi evra se je rast evrskih držav med letoma 1999 in 2022 upočasnila v povprečju na 1,4 odstotka letno, medtem ko je trendna rast ZDA celo pospešila z 2 odstotkov na skoraj 2,5 odstotka letno.
Seveda ne moremo trditi, da je bil zgolj evro kriv za nižjo gospodarsko rast v evrskem območju po letu 1999, kajti na delu so bili številni dejavniki, kot so manjša inovativnost, nižji tehnološki napredek ter nižja rast produktivnosti v državah EU, slabša demografija zaradi manjšega pritoka migracij in podobno. Vendar pa je imel zaradi dizajna evropske monetarne unije ključni učinek.
Če si narišete grafe s trendi rasti, lahko vidite, da so v letih 1999 do 2008 evrske države sicer spodobno rasle, vendar po nižjih stopnjah rasti kot ZDA, toda ključna razlika se je zgodila po letu 2008, po veliki finančni krizi. ZDA so si zaradi hitrega odziva in optimalne kombinacije močno ekspanzivnih fiskalne in monetarne politike ter hitre sanacije bank hitro opomogle in se vrnile k prejšnji dolgoročni trendni rasti, medtem ko so evrske države zaradi institucionalnih težav povsem zablokirale v okrevanju in se k rasti vrnile šele po letu 2014.
In tukaj nastopi vloga evra oziroma dizajna evropske monetarne unije. Prvič, zaradi skupne valute je odpadel nekdanji avtomatski mehanizem izravnavanja zunanjetrgovinskih neravnotežij s spremembo tečajev nacionalnih valut, zaradi česar je prišlo do povečanih zunanjetrgovinskih neravnotežij v prvih osmih letih po uvedbi evra. Ker ni bilo učinka apreciacije tečaja marke, je Nemčija lahko močno povečala zunanjetrgovinski presežek, periferne evrske države pa so ustvarjale velike primanjkljaje (v primeru nacionalnih valut do tega ne bi prišlo v takšnem obsegu zaradi avtomatskega sankcioniranja deviznih tečajev). To pa je prek kapitalskih tokov od držav s trgovinskim presežkom k državam s trgovinskim primanjkljajem privedlo do velikih makroekonomskih neravnotežij in nastanka kapitalskih in nepremičninskih balonov pred krizo leta 2008. Za finančno krizo leta 2008 je glavni krivec evro zaradi dizajna skupne monetarne unije, ko ni bilo več avtomatskih mehanizmov za odpravo trgovinskih neravnotežij in ko imamo popolno mobilnost kapitalskih tokov med državami.
Drugi negativni učinek evra pa prav tako sledi iz dizajna monetarne unije oziroma institucionalne ureditve ekonomskih politik, ki so zavirale hitrejše okrevanje držav EU. Prva značilnost je skupna monetarna politika, kjer ECB ni smela ravnati kot posojilodajalec v skrajni sili, zaradi česar je prišlo do špekulativnih napadov na obveznice šibkejših evrskih držav in špekulacij o razpadu evrskega območja. ECB (vse do marca 2015) ni sledila ameriškemu Fedu, britanski BoE in japonski BoJ glede politike kvantitativnega sproščanja, ki je omogočila refinanciranje finančnega sektorja z odkupom obveznic in znižanje obrestnih mer državnih obveznic, kar je dalo fiskalni prostor vladam za povečanje fiskalnega stimulusa.
Druga značilnost pa je skupni fiskalni okvir držav (najprej pakt o stabilnosti in rasti in nato od leta 2010 fiskalni pakt), ki je bil od leta 2010 v EU zastavljen zelo restriktivno in je kljub veliki krizi od članic EU zahteval fiskalno konsolidacijo, namesto da bi omogočil ekspanzivno fiskalno politiko. Oboje skupaj je države EU držalo v globoki stagnaciji dolgih šest let, medtem ko so ZDA galopirale naprej.
Zaradi teh vgrajenih mehanizmov bodo države z evrom pogosteje padale v krize in se težje iz njih izvijale in zaradi tega bo trendna rast držav z evrom nižja, kot bi bila, če bi imele lastno valuto in avtonomne ekonomske politike.
Hkrati evro ni privedel do napovedane konvergence med državami, pač pa je razlike še povečal. Do prevzema evra leta 1999 so štiri največje države z evrom (Nemčija, Francija, Italija, Španija) rasle po podobnih trendnih stopnjah, po prevzemu evra pa so njihovi trendi šli narazen in disperzija njihovih stopenj rasti se je močno povečala. To povečano divergenco študija IMF ugotavlja tudi za druge ekonomske kazalce evrskih držav.
Torej evro ni prispeval k večji stabilnosti, hitrejši rasti in h konvergenci med državami z evrom, kot so si obetali in nam obljubljali kreatorji evra, pač pa je nasprotno prispeval k večji nestabilnosti, k zaviranju rasti držav z evrom in k divergenci med njimi. Evro je morda uspeh za evrokrate, za gospodarstva držav z evrom, za blaginjo prebivalcev in za EU kot celoto pa je bil polom.
Ga je mogoče popraviti? Če verjameš, da je bil uspeh, potem ne.
