Nekaj tisoč kilometrov stran od doma se nam vedno ponavlja ista zgodba. Slovenijo opisujemo kot dragulj sredi Evrope, nekaj majhnega in butičnega, nekaj, kar je treba nujno videti in doživeti. Imamo pa problem odgovoriti na enostavno vprašanje, na čem temelji naš prihodek. Zatečemo se v klasično naštevanje prednosti tranzitnih držav, od trgovine do turizma in malega gospodarstva. Težko pa odgovorimo na vprašanje, v čem smo unikatni in drugačni. Še težje, kateri je naš svetovno znani produkt ali blagovna znamka. Skratka, po čem naj nas svet spozna in prepozna?
Rešitev so potem športniki. Na žalost nihče na ekvatorju še ni slišal za Tadeja Pogačarja ali Janjo Garnbret. Še manj za Benjamina Šeška ali Jana Oblaka. Morda pri kom Luka Dončić sproži kakšno asociacijo, ampak dlje od tega, da smo pač majhni in nevidni, ne pridemo. Je pa neverjetno, kolikokrat nas vprašajo, ali smo bili del Rusije. Eni znajo celo dodati, da smo mi tisti, ki so jih Rusi okupirali. Skratka, dlje od stare Čehoslovaške ne gre. Na koncu takšnih kratkih predstavitvenih in promocijskih pogovorov vsakega povabimo, naj si pride sam pogledat to malo čudo na svetovnem zemljevidu.
In recimo, da se tak čudak res odpravi k nam. Najprej ugotovi, da ni šans, da bi k nam priletel direktno. Nič groznega. Pač izbere recimo Dubaj, Frankfurt, Pariz, London ali Carigrad za vmesno postajo. Še najbolj mu recimo ustreza Carigrad. Ugotovi, da lahko s tega letališča kar dvakrat na dan prileti v našo državo. Njegovo spoznavanje naše države se začne že pred vkrcanjem na letalo v čakanju na predpisanem izhodu. Za njega ti evropski eksoti delujejo po njemu znanem plemenskem principu. Družijo se v majhnih skupinicah, vsi nekaj razlagajo in se objemajo, poljubljajo ter trepljajo po ramenih. Vidi se jim, da so prileteli z različnih koncev in zdaj tu uprizarjajo ritual hvaljenja, kdo je bil na bolj oddaljeni ali bolj neznani lokaciji. Naenkrat je boj za besedo in razlago neusmiljen. Opaža pa ta naš bodoči obiskovalec, da vsi gledajo na ure, telefone in zmajujejo z glavami. Ugotovi, da se pritožujejo. To pritoževanje lahko zazna na vsakem koraku. Nezadovoljni so s hitrostjo vkrcavanja, izbranimi sedeži, temperaturo v letalu, zanič hrano in prepočasno postrežbo ter zraven v vsem nerazumljivem jeziku grdo govorijo čez osebje.
Pravi šok pa naš eksot doživi na ljubljanskem letališču. Najprej je navdušen, da ni na pristajalni stezi nobenega letala, da je vse mirno in nestresno. Kmalu pa ugotovi, da se je znašel v nekem najbolj zakotnem in od boga pozabljenem koščku sveta. Najprej se mora za vstop v državo spustiti po ozkih stopnicah, da pride v prostor obmejne kontrole. Dve neprekinjeni vrsti. Strop nizek. Okoli improvizirane predelne stene, kot da bi nekdo včeraj na hitro postavil kulise za kakšno snemanje celovečerca. Turobno vzdušje in nobenega smeha. Razen kakšnih pripomb domorodcev, da bi lahko šlo hitreje. Ko pride na vrsto, ugotovi, da se je postavil v napačno. Nima EU-potnega lista. Ker ne razume jezika, se pač zanese na neverbalni znak uradne osebe, da naj se postavi na konec druge vrste. In tako spet čaka v najbolj neugledni čakalnici na svetu. Moram mu pritrditi, da takšne sprejemne luknje ne srečate daleč naokoli. Ko bodo enkrat sestavljali seznam najbolj groznih vstopov na osrednjih letališčih držav po svetu, naj vas ne čudi, da bomo nekje na vrhu. Lahko da bomo gladko prvi. Eni bi v tem celo videli prvi simptom, kako smo razprodali svoja nacionalna bogastva in simbole. Letališče je simbol in pika. Prodati ga tujcem veliko pove o nas samih.
Skratka, če našemu obiskovalcu uspe končno priti skozi ta prvi krog pekla na meji, ga potem čaka drugi. Ni šans, da njegova prtljaga ne bi šla skozi carinski postopek. Detajlni pregled je vštet v sprejemno folkloro. Jasno, saj mora biti cariniku sumljivo, da nekdo kar tako pride na obisk k nam. Povrhu je njegova koža napačne barve in prihaja z napačne celine. Ko mu končno uspe priti na sveži zrak, je presunjen. Zagleda, resda že v popolni temi, pred seboj hribe, male lučke, luno in začne uživati v čistem zraku. Ja, to je naša prednost. Da lahko dihamo enega bolj kakovostnih zrakov in pijemo iz pip eno najboljših vod na svetu.
Ko se ves omamljen od te lepote obiskovalec odloči, da bo poiskal metro, železnico ali avtobus do središča glavnega mesta, ugotovi, da tega tam na letališču enostavno ni. To je pač letališče, ki ni povezano. Pika. In ponoči ga zaprejo. Logično, zakaj bi brneča letala motila idilo dežele in kvarila spanec bližnjim krajanom. Na srečo so tam simpatični taksisti, ki za nič kaj simpatično ceno gosta dostavijo v center Ljubljane. Ker ni več turistična sezona, je mesto prazna kulisa. Malo lepša kot tista na Brniku ...
