Družina in mafija

V časih, ko je gospod pisal knjige o Kučanovem klanu in podobnih združbah, je teorija zarote vsaj v levi provenienci veljala za maloumnost, danes pač ne več. Če ne drugega je legitimnost pridobil nadomestni izraz - omrežje. In če je tako imenovana levica svoj tovrstni klimaks doživela z afero Bulmastifi, v kateri se je izkazalo, da prek mrežnih povezav obstajajo privilegirani in neprivilegirani psi, njihovi lastniki oziroma ljubezen kot taka, je smrtni primer gospoda Slivnika bržkone enakovredno pretresljiv izkaz dekadentne družinsko-poslovno-politične omreženosti ljudi s tako imenovane desnice. In težko je spregledati, da se je dogodek zgodil prav v času, ko si samooklicani predstavniki heteroseksualne spolne usmerjenosti prek referendumske pobude o družinskem zakonu prizadevajo homoseksualce prikrajšati za slasti družinskega življenja. Ni dvoma, da je treba na otroke paziti, ker so pač odraščajoča bitja, ki jim godi zavetje, ki ga (tudi) družina lahko ponudi. No, družinsko povezana poslovna združba, s katere razbitjem se smrtni primer gospoda Slivnika najbolj na prvo žogo povezuje, namiguje tudi na drugo, manj ljubo, a prevečkrat dokazano dejstvo. Da je družina tudi osnovna celica mafije. Ker naj bi držala skupaj. Ko gre za zaupanje, molk, zavezništvo, krivo pričanje, dajanje lažnega alibija in podobnih ugodnosti, ki jih pripadnost družini ponuja. In stranska ter nepoudarjana namera družinskega zakona, kot ga domišlja referendumski predlog, je zatorej tudi, da homoseksualcem skuša preprečiti dostop do institucionalnih osnov za mafijsko združevanje. Ne nazadnje 236. člen ZKP govori o tako imenovani pravni dobroti. Ta daje tistim osebkom, ki so z obdolžencem tesno povezani (največkrat prav po družinski liniji), možnost, da ne pričajo proti obdolžencu. Resda v lastnem interesu, pa vendar. V vsakem primeru sta zrak in čas ob smrtnem primeru gospoda Slivnika v deželi otrpnila od osuplosti. Kot zaznavam, ljudje ne morejo povezati pokojnikove koroške klenosti s suicidalnostjo. No, prav tako bi rekel, da je živelj pretresen zaradi nepričakovanega vdora realnosti v pravljični svet političnega "mambadžamba", velikih besed, analizatorstva, pronicljivosti, okroglih miz in česa vse ne. Ljudje smo pač nagnjeni k sanjarjenju, potem se pa izkaže, da je vse skupaj krinka za biznis. Biznis, ki je njegove akterje, to pa so v teh časih in v tej deželi prav ljudje Slivnikove generacije, torej fantje iz 70., tisti, ki so se smisla za "dobro" navzeli v najboljših časih Jugoslavije in so potem, ko je bivša nam domovina razpadla in ko velika večina niti še ni vedela, kaj je delnica, znali zase pravočasno terjati enako velik kos pogače. Vsi so želeli imeti enako dobra stanovanja, enako kvalitetne avtomobile, enako visoke bančne račune. Niso hoteli biti odvisni od plače. Hoteli so biti podjetni. V tem so tudi uspeli. Iz skromnostnih puloverjev so se preoblekli v obleke, šivane v Londonu, in se podali na pot podjetništva. Na tej poti se je igra s časom poostrila. Tako zelo, da (dokazana ali nedokazana) prisotnost pištol dandanes ni več presenečenje. Ne ve se, kaj je bilo z gospodom Slivnikom. No, zaenkrat je najbolj pomenljivo lahko to, da nekdaj eden prvih mnenjskih stebrov družbe ni umrl kot novinar, temveč kot gradbinec.