Novoletni nagovor predsednika vlade je prikazal Slovenijo kot obljubljeno deželo, pri čemer seveda ni pozabil napovedati borbe za zmanjšanje stroškov omrežnine in učencem ter dijakom voščiti lepih počitnic sredi počitnic. Del tega je po svoje povedal že na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila kar nekaj dni pred samim dnevom, že v petek 20. decembra. Tako je lahko vsa politična in druga elita odšla na zaslužene štirinajstdnevne počitnice. Težko si sicer predstavljam, da bi na primer Francozi imeli svojo parado ob 14. juliju že tri dni prej, da bi lahko prej odšli na morje. Te sreče niso imeli učenci in dijaki, ki so še v ponedeljek in torek pridno prihajali v šolo in prisostvovali proslavi ter se obdarovali. Mogoče se bo to s politiki zgodilo kdaj v prihodnosti, ko bo proslava vsaj 23. decembra, če že ne gre vsaj na predvečer oziroma na sam dan praznika. Vseeno pa si izbranci ljudstva (vsaj v teoriji je tako) zaslužijo »pohvalo«, da nekateri med njimi (ve se katere politične opcije) niso zapustili proslave ob prihodu predsednice republike v dvorano, kot se je to zgodilo ob njenem nagovoru v državnem zboru. V pretekli zgodovini sem že videl podoben odhod. Na znamenitem 14. kongresu ZKJ (Zveze komunistov Jugoslavije) januarja 1990 so slovenski delegati zaradi neupoštevanja njihovih zahtev po večji avtonomiji republiških organizacij kongres zapustili in se niso več vrnili, kar je bil eden izmed pomembnih korakov pri osamosvajanju. Poslanci, ki so zapustili dvorano ob nagovoru predsednice, pa se bodo sej državnega zbora (žal) še naprej udeleževali. Tudi večina vlade je bila na proslavi in ni ponovila nedostojnosti z neudeležbo ob nagovoru.