Prihajali so z vseh strani. S taksiji, limuzinami in peš. Za fante in dekleta v brezhibno polikanih svetlomodrih univerzitetnih haljah in njihove starše je bil torek, 14. maja, zelo pomemben dan. Izdajali so jih lebdeči nasmeški, skrbno izbrana oblačila in serija »srečnih« selfijev pred vhodi v univerzitetni kampus. Na elitni ameriški univerzi Columbia so ta dan podeljevali diplome. Kot vsako leto ob tem času. A letos je bilo marsikaj drugače …
Vse vhode v univerzitetna poslopja so varovali oboroženi varnostniki, brez veljavne izkaznice se ni bilo mogoče prebiti v kampus. »You know the situation,« me je odločno odslovil varnostnik pred umetniško akademijo, ko sem ga vprašala, ali mi z novinarsko izkaznico dovoli kratek sprehod po sloviti univerzi. »Situacija« je bila sicer tisti dan pod nadzorom. Protestnikov ni bilo ne videti ne slišati. Le ena od študentk si je, preden je z dvignjeno glavo izginila v notranjost pedagoške fakultete, okoli vratu nadela nenavaden okras za slovesni dogodek – palestinsko ruto.
Ameriške univerze so se morale to pomlad ponovno soočiti z vprašanjem, koliko je za esteblišment še vredna akademska svoboda. Vse manj, zgroženo ugotavljajo liberalni mediji. V New Yorkerju so denimo objavili dolgo edukativno razlago, zakaj mora biti vsaka univerza stolp svobode, če naj služi javnemu dobremu, zakaj ni dobro na univerzo klicati policije in zakaj s političnim angažmajem študentov, če je v skladu z akademskimi normami, ni nič narobe. V državi, kjer visoko cenijo demokracijo in svobodo, je očitno treba spet razlagati osnove, na katerih oba civilizacijska dosežka temeljita.
Po neuradnih ocenah je policija na propalestinskih študentskih protestih od Los Angelesa do New Yorka aretirala okoli 2000 demonstrantov. Z različnimi razlogi. Na Columbii so študenti kršili zakon, ker so se nepooblaščeno mudili na območju (svoje lastne!) univerze. Kakšen dan pred aretacijami jim je namreč univerzitetna uprava preklicala veljavnost izkaznic, ki so jim omogočale prost vstop v kampus. Liberalne komentatorje je zlasti zgrozilo dejstvo, da je newyorško policijo na pomoč poklicala kar sama predsednica Columbie Nemat Shafik, sicer nekdanja podpredsednica Svetovne banke, saj je bilo jasno, da antisemitizem praviloma zganjajo zunanji provokatorji. Predstavniki študentov so namreč ves čas poudarjali, da nasprotujejo sionizmu in brutalnemu nasilju izraelske vlade oziroma vojske, nič pa nimajo proti Judom, med katerimi so mnogi sodelovali na protestih. Aretirali so kakšnih sto študentov, na drugih univerzah tudi kar nekaj »nasilnih« profesorjev in profesoric sociologije, psihologije, umetnosti … Zahteva, da ameriška vlada preneha pošiljati Izraelu orožje za maščevalno pobijanje civilistov, je bila očitno prehuda provokacija za državo, ki se ima še vedno za svetilnik zahodne demokracije.
Politično-finančni interesi so tako znova povozili načelo, ki so ga ameriške univerze vzele za svoje že v 19. stoletju, ko so iz Nemčije uvozile tako imenovani lehrfreiheit, načelo svobodnega poučevanja in učenja, ki je ščitilo akademsko svobodo pisanja in govorjenja znotraj univerz še pred uveljavitvijo prvega amandmaja v ameriški ustavi, ki vsem zagotavlja svobodo govora.
Prostor svobode na univerzah se kljub svobodi govora oži. V skladu z definicijo antisemitizma, ki so jo sprejele tudi številne evropske države, je že kritika Izraela lahko antisemitska, ker da je poistovetenje z državo Izrael del judovske identitete. Po tako imenovanem anti-woke zakonu, sprejetem leta 2022 na Floridi, enem od številnih tovrstnih, je v javnih izobraževalnih ustanovah prepovedano razširjati ideje, ki zadevajo raso, narodnost, spol ali religijo, če jih zakonodajalec opredeli kot ideje, ki razdvajajo (sodišča o zakonu sicer še odločajo). A ti na videz antidiskriminacijski zakoni imajo lahko pogubne posledice.
Ne le študentje, tudi profesorji raje skrivajo svoja prepričanja, da ne bi koga po nemarnem užalili – ali si nakopali na glavo univerzitetne preiskave. Nadalje, vrhovno sodišče je od leta 1978 v različnih primerih razsodilo, da lahko univerze pri vpisu upoštevajo tudi raso študentov. Ne zato, da bi s tem za nazaj popravljale krivice deprivilegiranih, so razložili v New Yorkerju, temveč v prid različnosti, ki lahko obogati pedagoški proces. Lani je vrhovno sodišče povozilo svojo lastno razsodbo, ker da koncept različnosti ni dovolj merljiv in konkreten.
Ameriški intelektualci, med njimi nekdanji predsedniki elitnih univerz, vse glasneje svarijo pred univerzitetnim makartizmom, ki da je hujši od onega v prejšnjem stoletju. Takrat so namreč preganjali ljudi z »napačnimi« političnimi prepričanji, zdaj so na udaru celotne institucije, na katerih »napačno« poučujejo.
Mokre želje po nadzoru je bilo mogoče razbirati tudi iz histeričnega gneva, s katerim se je slovenska desnica odzvala na protestno zasedbo predavalnice na FDV, pozive študentov k priznanju Palestine in prenehanju sodelovanja z institucijami režima, ki serijsko pobija civiliste. Precej drugače od ameriških pa se je odzvala ljubljanska univerza. Svoja stališča je obširno pojasnila, vključno z dilemami glede sodelovanja z izraelskimi institucijami; glede zahteve, da morijo v Palestini obravnava kot genocid, pa je ostala zvesta akademski drži. Obstaja precejšnja verjetnost, da gre za genocid, a o tem bo odločilo meddržavno sodišče, so dali vedeti.
Univerzitetna avtonomija je očitno ena od zoprnejših ovir za politično podreditev ene zadnjih utrdb neodvisne sekularne misli. Univerze in politika se morajo tega ves čas zavedati. Ne le v Ameriki.
