Nihče pa se, vsaj ne po moji vednosti, še ni posvetil ljudem, ki opravljajo enako plemenito funkcijo odmerjanja časa. Ki so svojim pojavljanjem ob vedno istem času na istem mestu nekakšne ure na dveh nogah. Saj veste, na kakšne ljudi mislim? Naj ponazorim s primerom iz lastnega življenja: kot dijakinja gimnazije Poljane, ki je zadnji del poti do šole prehodila (ali pretekla) po Poljanski cesti, sem tam redno srečevala gospoda, za katerega sem potem naknadno, ko sem začela spremljati medije in se državljansko opismenila, izvedela, da je bil včasih tovariš. Poslanec za vse čase je s svojo prepoznavno, skrbno urejeno nazaj začesano pričesko vsako jutro umirjeno stopal proti delovnemu mestu na drugem koncu Ljubljane. V nasprotju z menoj, ki sem z neverjetno hitrostjo menjala pričeske, obleke, svetovni nazor in tudi čas za alarm na budilki, se je on odpravil od doma vsako jutro ob istem času. Kar je pomenilo naslednje: glede na to, kje na njegovi trasi sem ga uzrla, sem točno vedela, ali mi bo uspelo priti k pouku pravočasno ali pa bom zamudila. Njegova točnost je bila brezhibna in kmalu sem se začela spraševati, ali si ljudje njegovega kova za svoje javno delovanje ne bi zaslužili kakšnega vsaj simboličnega plačila. Nagrade za to, da opravljajo plemenito nalogo hodečega časomera, zaradi česar je drugim prihranjeno nervozno pogledovanje na zapestno uro.
pokojninska reforma
Soglasje sindikatov k pokojninski reformi ni samoumevno
